Včeraj je potekal »Solidarnostni shod: iz socialnih omrežij na ulice,« ki ga je organizirala raziskovalna skupina Rezistenca. S tem geslom želijo prekiniti kulturo molka, s telesi pa prikazati na številčnost solidarne podpore in ženskam jasno pokazati, da niso ostale same s svojimi zgodbami o spolnem nadlegovanju nekje v senci medmrežja, temveč za njimi stoji skupnost, ki jih je pripravljena podpreti. »Prisotnost ženskih teles v javnem prostoru je zelo pomembna, saj so ženske iz polja javnega še vedno pogosto izključene, zato želimo s shodom opozoriti na vidnost ženskih izkušenj, ki so se dogajale v zelo zasebnem in zaprtem okolju,« poudarjajo v Rezistenci.
Za organizacijo shoda so se odločile iz več razlogov. Med poglavitnimi so javna podpora ženskam, ki so doživele spolno nasilje v kulturno umetniških krogih, nekorektno poročanje s strani medijev in neprimerni odziv javnih institucij in politike, ki so podlegle medijskemu obračunavanju, namesto da bi resno obravnavale problem. »Predvsem smo pogrešale sistemsko naslavljanje problema, povečanje moči in sredstev v preprečevanje nasilja in bolj aktivno vlogo pri zagotavljanju podpore ženskam, ki so doživele nasilje. Tako je zopet večino bremena padlo na nevladne organizacije in civilno družbo,« je dejala Tanja Buda, članica Rezistence in mlada raziskovalka na Fakulteti za socialno delo.
Mednarodne statistike o spolnem nasilju prikazujejo, da je slednje v vsakdanjem življenju zelo pogosto. Zakaj se kljub tem podatkom poskuša zanikati, da gre za sistemski problem? »Težko si je predstavljati, kaj zares pomeni ta običajna floskula, da gre za 'sistemski problem'. Da je spolno nasilje, molk, težave s prijavljanjem, nesposobnost pogovora z žrtvami in neizkazovanje podpore zažrto v vse pore družbe, v otroško vzgojo, v izobraževalne institucije, institucije sodstva, zdravstva, sociale, pastorale, da so vsepovsod ovire in prepreke. Kje začeti in kdo bo začel?,« se sprašuje sociologinja dr. Darja Zaviršek, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo.
Najbolj nevarna so razmerja moči, o katerih se ne govori
Kakšno vlogo imajo pri spolnem nadlegovanju in nasilju pozicije moči? Kaj bi lahko glede tega naredili, saj je družba vedno hierarhična? »Hierarhije obstajajo, a najbolj nevarne so tiste, o katerih se ne govori, ali celo nasprotno, ki se jih neprestano prikriva, češ, 'ženske in moški so enaki', 'moški skrbijo za ženske', 'spolno nasilje se dogaja le specifičnim ženskam' in podobno. S prikrivanjem patriarhalnih hierarhij se spolno nasilje spremeni v 'izjemno dejanje', od žensk se pričakuje, da bo sprejela 'sokrivdo'. Deklice zrastejo s sporočilom 'pazi, ne hodi sama, lahko se ti kaj zgodi!'. Ne pozabimo, da moški uporabljajo moč in spolnost tudi za to, da se hierarhije ne bi spremenile, saj moški s spolnim nasiljem žensko podredi, jo ustrahuje, poniža, utiša,« je pojasnila dr. Darja Zaviršek.
Prekrivanje hierarhičnih razmerji opažajo tudi v Rezistenci in opozarjajo, da se ljudje, ki zasedajo pozicije moči, radi pretvarjajo, da te ne obstajajo. Iz akademskih in sedaj tudi kulturniških vrst se velikokrat sliši zgodbe, kjer se profesorji in umetniki pretvarjajo, da »razmerji moči ni in da vsi skupaj 'soustvarjamo' prostor, kjer smo vsi enaki«. Vendar pa se je treba zavedati, da temu ni tako, in ravno zato se moramo o tem kot družba spraševati in odkrito pogovarjati, nato pa izhajajoč iz tega vzpostaviti mehanizme, ki bodo tovrstne zlorabe moči lahko korektno obravnavali. Tanja Buda poudarja, da morajo osebe, ki zasedajo te pozicije, prevzeti tudi določeno odgovornost: »Profesor, uspešen umetnik bi moral vedeti in razumeti, da je sam nosilec moči, s katero lahko mladim ljudem vtre pot v uspešno kariero ali z zlorabo moči za vedno zapre.« V Rezistenci so sicer prepričane, da se spolno nasilje in nadlegovanje pojavlja v tudi v vseh družbenih sferah, v Sloveniji pa se te – zaradi majhnosti – pogosto prepletajo. »Tukaj gre za patriarhalno hierarhična razmerja moči, kjer imajo moški še vedno v več vidikih bistveno večjo družbeno in simbolno moč kot ženske.«
Najlažje se je pretvarjati, da spolnega nasilja ni
Zakaj žrtve kljub vedno večji ozaveščenosti še vedno molčijo? »Nihče noče biti žrtev, zato žrtve skrijejo, da so žrtve. Ne 'obremenjujejo' drugih, saj je občutiti ponižanje, strah, obup drugega, naporno. Žrtvi se naloži breme 'delne odgovornosti', 'sokrivde', kar blaži občutke tesnobe pri tistemu, ki naj bi stal ob žrtvi. Pri nas je premalo struktur, ki bi bile podporne, nikogar ni, komur bi človek povedal,« opozarja sociologinja dr. Darja Zaviršek.
V Rezistenci prav tako opažajo, da ljudem o spolnem nasilju ni prijetno govoriti in zato bi se najraje pretvarjali, da tega sploh ni. Če pa bi do žensk dejansko znali pristopiti, jih poslušali in jim začeli verjeti, bi hitro ugotovili, da je spolnega nasilja ogromno. Raziskava o spolnem nadlegovanju v akademskem prostoru, ki so jo izvedle v Rezistenci, je namreč pokazala, da so nekatere oblike spolnega nadlegovanja še vedno razumljene kot neproblematične, kot je na primer bahanje s spolnimi podvigi, vendar pa je spodbudno, da so nekatere druge oblike spolnega nasilja in nadlegovanja hitreje zaznane na primer seksistične šale in nezaželeni dotiki. K temu je po njihovem mnenju pomembno prispevala tudi širša debata o spolnem odnosu, ki mora temeljiti na privolitvi »samo ja pomeni ja«. V kolektivu se zato zavzemajo za obvezno spolno vzgojo na vseh ravneh izobraževanja, saj lahko le s tem spremenimo prakse, ki osebe z izkušnjo nasilja prisilijo v molk.
Pozivi k prijavam niso dovolj
»Kdor misli, da bodo osebe spregovorile le zaradi policijskega poziva na Facebooku, se močno moti,« opozarja Tanja Buda. V Sloveniji imamo malo pričevanj o spolnih zlorabah in drugih oblikah nasilja, saj nam ni uspelo vzpostavili varnega prostora in kulture pričevanja. »Ljudje institucijam, ki bi jih najbolj morale podpreti in zaščititi, ne zaupajo,« dodaja Buda.
Dubravka Hrovatič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, opozarja, da je vseprisoten »vtis, da je zopet vsa odgovornost na žrtvah. Še vedno je tako, da karkoli žrtev naredi, ni prav. Če prijavi, ni prav, ker je uničila življenje nekomu. Če ne prijavi, pa ne morejo napisat kazenske ovadbe.« Ne sme nas torej presenetiti, da se žrtve raje zatekajo k anonimnemu pričevanju na družbenih omrežjih. Hrovatič kot eno izmed prednosti tovrstnih pričevanj vidi v tem, da se preko omrežij doseže več potencialnih žrtev in se tako opozori tudi ostale. Potreba po pričevanju torej obstaja, pri tem pa »ni ključno vprašanje, kje ženske zapišejo svojo zgodbo, ključno je, kako se nanje odzove družba,« poudarja Tanja Buda.
Načini zlorabljanja so vedno enaki
»Predatorji uporabljajo vedno znova enake načine zlorabljanja: izolacija osebe, ustrahovanje, osebo vpletejo v nasilje in jo tako prisilijo k molku,« je opozorila Buda. Odgovornost je tako na strani prič, ki vedo za nasilje, a kljub temu ostajajo tiho, kot tudi na strani institucij, ki vrsto let molčijo oziroma se sprenevedajo ali pa sklicujejo na »umetniško kulturo«. Morali se bomo tudi soočiti z dejstvom, da je »družba neenaka in da so ljudje, ki jih imamo mogoče radi, pošasti,« je zaključila Tanja Buda.
