Nekega dne je Fatima po kosilu zapakirala ostanke hrane in odšla na ulice Kabula, na katerih je na tisoče otrok, ki so lačni. Na začetku je bila sama, okoli nje pa stotine otrok, ki so kričali: »Daj tudi meni, daj tudi meni.« Kasneje so se ji pridružile kolegice in kolegi, ki so ji pomagali ter skupaj z njo med lačne otroke delili zavojčke s suhim in svežim sadjem, slivami, mandlji. Včasih odpeljejo otroke v gostišče, kjer jim kupijo topel obrok. Meso je pomembno, pravi Fatima, kajti večina jih živi le od belega kruha, pa tudi tega je premalo. Stanje se je še poslabšalo, ko so talibani prevzeli oblast in so številni prebivalci Kabula izgubili delo, tako sedaj družine nimajo denarja, da bi živila kupovale na tržnici.
Fatima se vsak dan ob 16. uri poda v drug konec mesta in otroci, bosi, raztrgani, umazani in lačni, ponavadi že čakajo nanjo. Ljudje na cesti jo potem sprašujejo, čemu daje hrano in včasih oblačila, čevlje, higienske potrebščine otrokom in ne staršem. A Fatima pravi, da bi v tem primeru le malo tega res prišlo do otrok. Tega ne misli slabo, a afganistanske družine so velike in v vsaki je veliko lačnih ust. Fatima je zato prepričana, da je vseeno bolje pomagati neposredno otrokom. »Ti so naša prihodnost,« pravi in prav je, da so zdravi in da se razvijajo, predvsem pa je pomembno, da vidijo, da niso vsi pozabili nanje.
