Ste težko ujeli ritem po prihodu iz ZDA?
Zelo težko. Časovna razlika je pustila posledice, poleg tega pa mi je ob vrnitvi v Evropo za nekaj časa vse skupaj 'padlo dol'. Sedaj sem spet polno motivirana in v pravem ritmu.
Se morda iz otroštva kaj spominjate pred vami najuspešnejših slovenskih atletinj na 800 m Brigite Langerholc in Jolande Čeplak?
Spomin nanju je bled, saj sem bila zelo mlada, ko sta dosegali največje uspehe. Spominjam pa se, da je bila Jolanda velika zvezda in se jo v živo spomnim z raznih plakatov in reklam.
Ste bili tudi sami presenečeni nad dosežki v Oregonu, ali ste globoko v sebi čutili, da se lahko v vaši disciplini uvrstite med najboljših osem svetovnih atletinj?
Vedela sem, da sem zelo dobro pripravljena, primanjkovalo pa mi je samozavesti. Zavedala sem se namreč, da še nikoli nisem tekla pod dvema minutama, kar je pogoj za vrhunske rezultate. Če sem iskrena, takšnega napredka v prvi polni sezoni treniranja osemstotke nisem pričakovala. Toda na samem prizorišču sem dobila samozavest, s katero sem imela v tekih dober položaj, da sem pospešila, ko je bilo treba.
Od kod ste črpali samozavest?
Veliko pogovorov sem opravila s športnim psihologom Klemnom Kobalom, v veliko oporo pa mi je vselej trener Tevž Korent. Vedno mi realno pove, česa sem sposobna in v kakšni formi sem. Vselej mu zaupam. Rekel mi je, da sem sposobna teči pod dvema minutama in v to sem verjela.
Z uvrstitvijo v polfinale ste presegli cilje. Kako ste se v nadaljevanju osredotočili še na polfinalni tek?
V kvalifikacijah sem imela veliko smole, saj je v moji skupini padla Avstralka Catriona Bisset, pri padcu pa smo bile udeležene vse tekmovalke, razen Britanke Keely Hodgkinson, ki je tekla v ospredju. Stežka sem obstala na nogah, a se vseeno uvrstila v polfinale. Tek je bil počasnejši in s časom 2:01,48 nisem zadovoljila svojih apetitov. Želela sem si teči hitreje. Vedela sem, da imam še rezerve in to sem tudi potrdila.
Kakšen je občutek, ko ste v teku na dva stadionska kroga tekli pod dvema minutama?
Občutek je bil enkraten. Ko sem na velikem semaforju videla svoj rezultat, sem bila zelo vesela. Ko pa sta se ime in priimek obarvala v zeleno, kar je pomenilo uvrstitev v finale, pa sem bila presrečna. Doživela sem drugo dimenzijo občutkov, ki jo je težko opisati z besedami.
Čemu pripisujete dejstvo, da ste v tej sezoni tako napredovali?
Moj napredek je, odkar sodelujem s Tevžem, zelo velik. Lani sva na mojo željo vztrajala pri teku na 400 m, saj sem se zavedala, da si lahko le v tej disciplini priborim nastop na olimpijskih igrah, kjer sem si resnično želela nastopiti. Hkrati sem tudi lani vadila za tek na 800 m in globoko v sebi sem se zavedela, da lahko že letos pokažem velik napredek. Očitno sem imela prav.
Imate občutek, da ste že osvojili vse prvine teka na 800 m?
Še zdaleč ne. Na 800 m sem nastopila le na nekaj tekmah in niti pod razno še nimam dovolj izkušenj. Še posebej so zame zahtevni taktični teki, saj tekmic ne poznam in ne vem, kako bodo reagirale. Na 400 m sem poznala konkurenco, sedaj mi je skoraj povsem tuja. Izkušnje si lahko pridobim le s tekmami na najvišji ravni. Zato se izzivov, ki so pred menoj, zelo veselim, saj bom imela po njih nedvomno več izkušenj in bom boljša tekmovalka.
So vam kaj zrasli apetiti pred evropskim prvenstvom v Münchnu, potem ko sta bili v finalu svetovnega prvenstva le dve Evropejki?
To sicer drži. Dejstvo pa je tudi, da sem na evropski lestvici trenutno na devetem mestu. To pomeni, da sem po eni strani blizu najboljšim, po drugi strani pa se bom morala močno potruditi, če bom želela doseči odmeven rezultat. Po uspehu v Oregonu so se mi apetiti nedvomno povišali. Borila se bom za uvrstitev v finale, seveda pa si močno želim tudi kolajne. V München bom pripotovala z dobrim rezultatom in zelo samozavestna.
Večkrat pohvalite sodelovanje s Tevžem Korentom.
Res imava super odnos, odlično funkcionirava. Glede treningov mu stoodstotno zaupam, Tevž pa verjame v moje sposobnosti.
Ste se ob največjem dosežku v karieri morda spomnili tudi na nekdanjega trenerja Roka Predaniča?
Rok mi vselej čestita ob dobrih tekih in sva ohranila dober odnos.
V Oregonu ste nastopili tudi v vaši veliko let paradni disciplini na 400 m, kjer vaš čas 52,67 ni obetal, da ste v tako vrhunski formi, kot ste dokazali nekaj dni kasneje?
Na 400 m sem nastopila peti dan po prihodu v Eugene, tako da sem imela še veliko težav s časovno razliko. Tudi med samim tekom se nisem počutila najbolje, saj sem bila zelo utrujena. Sem pa teden dni prej tekla pod 52 sekundami, kar je bil zelo spodbuden rezultat, ki je nakazoval, da se v Eugenu lahko zgodi nekaj velikega.
Bi bilo potemtakem bolje, če bi v ZDA pripotovali kakšen dan prej?
Niti ne, saj je bil ves fokus usmerjen k teku na 800 m. Na 400 m sem spoznala teren in naredila dober trening.
S časom 51,22 ste še vedno slovenska rekorderka v teku na 400 m. Menite, da bo vaš rekord vsaj tako dolg, kot je bil pred vami čas Brigite Langerholc?
To težko napovem. Veliko je mladih atletinj, ki obetajo, a pot do rekordov je dolga in naporna. Vse je mogoče.
Se boste v prihodnosti posvetili zgolj teku na 800 m, ali boste ostali zvesti tudi teku na en stadionski krog?
Odslej bo moja glavna disciplina tek na 800 m, ki mu bom posvetila vso pozornost. Po tej sezoni bom naredila natančnejše načrte, kako naprej. Cilji bodo gotovo vezani na svetovno prvenstvo prihodnje leto v Budimpešti in olimpijske igre čez dve leti v Parizu.
