Po sobotni uvrstitvi kajakašice Eve Terčelj, svetovne prvakinje iz leta 2019 v Španiji, na olimpijski progi Lech brez kazenskih sekund v finale (brez njega sta ostali Eva Alina Hočevar z dvema kazenskima sekundama na 24. mestu in Ajda Novak s 56 na 27.), je sprožila – po dveh moštvenih kolajnah – velike apetite tudi o prvem slovenskem posamičnem odličju v Augsburgu. A po četrtem mestu v polfinalu je 30-letna magistra arhitekture iz Ljubljane v finalu po treh dotikih vratic nazadovala še za štiri mesta in za domačinko Ricrado Funk, ki je ubranila naslov najboljše na svetu, zaostala za skoraj 13 sekund. »Na tako težki progi, ki jemlje ogromno moči, sem lahko zadovoljna, da sem se sploh uvrstila v finale. V njem žal nisem izkoristila lepe priložnosti. Po napaki na začetku v drugih, protitočnih vratih sem šla na vse ali nič, a se mi ni izšlo«, je dejala Eva Terčelj, ki je Slovenijo doslej zastopala na olimpijskih igrah v Londonu 2012 in Tokiu 2020.
Kauzer z glavo ob steno
Prvo mesto 38-letnega Petra Kauzerja v sobotnem polfinalu (Martin Srabotnik je bil z enim dotikom 25., Vid Kuder Marušič s štirimi 30.) je vzbudilo upanje, da bo Slovenija le osvojila posamično kolajno v kajaku, veteran pa svojo četrto posamično v zgodovini SP. Toda v finalu, v katerem je startal kot zadnji, je voda Hrastničana že pri drugih vratih potisnila ob zid, za nameček je vanj udaril še z glavo in ker je moral še enkrat preveslati vrata, je bilo sanj o kolajni ali vsaj vrhunski uvrstitvi že konec. »Pri vstopu v vrata je bilo še dobro, potem pa se je naredila goba, ki me je potisnila ob steno. Želel sem se odriniti, a mi je veslo zdrsnilo. Še dobro, da imam čelado, sicer bi me morali peljati na šivanje, saj sem z glavo močno udaril ob steno. In takrat sem vedel, da je moja zgodba končana. Ko že v drugih vratih izgubiš možnost boja za kolajne, ti pač vse pade dol, čeprav se želiš pobrati. Na koncu sem komaj čakal, da grem iz čolna, saj sem imel vsega dovolj,« je po dveh dotikih vratic priznal na koncu desetouvrščeni Peter Kauzer (dvakratni svetovni prvak v letih 2009 in 2011 je za zmagovalcem, Čehom Vitom Prindišem, zaostal za več kot 13 sekund) in dodal, da je bilo zanj v Augsburgu – z izjemo polfinalne vožnje – vse za pozabo.
Kanuistka Eva Alina Hočevar, najmlajša slovenska reprezentantka v Nemčiji, je v svojem osmem nastopu v Augburgu (nastopila je prav v vseh disciplinah) v polfinalu posameznic uvrstitev med najboljšo deseterico zgrešila za 88 stotink sekunde in osvojila 12. mesto. »Po sobotnih kvalifikacijah v ekstremnem slalomu sem bila zelo utrujena, a sem šla zgodaj spat in v polfinalu nisem čutila utrujenosti. Škoda, da se mi je v zgornjem delu pripetila večja napaka in me stala višje uvrstitve. Sem pa vesela, da sem se po napaki pobrala in preostali del proge odpeljala brez napak in brez dotika,« je ocenila 20-letna Eva Alina Hočevar (to je bilo njeno tretje člansko SP), ki pa se domov vseeno vrača s kolajno – srebrno v moštveni vožnji kajakašic skupaj z Evo Terčelj in Ajdo Novak.
Zmanjkalo je le 40 stotink
Aktualni olimpijski in evropski prvak v kanuju Benjamin Savšek je bil že pred 42. SP v slalomu v Augsburgu označen za glavno slovensko orožje za kolajno med posamezniki. Poleg tega je imel priložnost, da za legendarnim Slovakom Michalom Martikanom postane šele drugi v kanuistični zgodovini, ki je bil sočasno evropski, svetovni in olimpijski prvak. Že 35-letni Slovenec je vse to že bil, a ne sočasno (olimpijski 2020, svetovni 2017, evropski 2015, 2019, 2020, 2022), v Augsburgu pa si je v polfinalu priboril četrto mesto in se uvrstil v finale, brez katerega pa sta ostala Luka Božič (14. mesto) in Anže Berčič (23.). V finalu na progi, ki je bila postavljena precej zahtevneje kot polfinalna, je Savšek – v sredo je v moštveni vožnji skupaj z Božičem in Berčičem postal svetovni prvak – osvojili najbolj nehvaležno, četrto mesto. Slavil je Nemec Sideris Tasiadis, drugi je bil kljub štirim kazenskim sekundam že 39-letni Slovak Alexander Slafkovsky, tretji nemški kanuist Franz Anton, četrti pa z enim dotikom vratic Savšek, ki je za Antonom zaostal le za 40 stotink sekunde.
»V polfinalu je bila moja vožnja kontrolirana, v finalu pa sem poskušal napadati. Posledica tega je bil dotik vratic, poleg tega pa sem čas izgubljal tudi pri zadnjih dveh protitočnih vratcih oziroma nasploh v spodnjem delu. Če bi mi vožnja v cilj nekoliko bolj stekla, bi bilo najbrž dovolj za kolajno. Do zadnjega sem sicer živčno spremljal Antona, na vmesnih časih sva bila izenačena, na koncu pa je bil malo hitrejši,« je povedal Benjamin Savšek. Tacenčan, prvi kanuist na svetovni lestvici, ki je doslej na članskih SP osvojil že osem kolajn (po štiri v posamični in moštveni konkurenci), kljub četrtemu mestu ni bil posebno slabe volje: »Malo razočaranja je, na vsaki tekmi želim zmagati, a zavedam se, da tudi v tem športu ne moraš ves čas zmagovati. Enkrat se izide, drugič ne. Enkrat ti lahko voda zagode, drugič se ti lahko vse odpre. Zato nikoli ne moreš vedeti, kaj se ti lahko zgodi in si pred vsakim nastopom pod pritiskom. Tokrat mi ni steklo, kot bi si želel, a moram dvigniti glavo in razmišljati naprej. Saj tudi četrto mesto ni slab rezultat, je pa res, da je najbolj nehvaležno.« Povprečna starost najboljše peterice je bila več kot 34 let, ostalih petih od šestega do desetega mesta pa le 23. V ekstremnem slalomu, novi olimpijski disciplini, je bila Eva Terčelj peta, Tine Kancler in Vid Kuder Marušič pa sta obstala v četrtfinalu. x
