Marco Pantani je bil ljubljenec italijanske javnosti in eden največjih kolesarskih talentov konec prejšnjega stoletja. S 172 centimetri in 57 kilogrami je bil idealen za premagovanje težkih vzponov in vse do danes velja za enega najboljših hribolazcev med profesionalnimi cestnimi kolesarji v zgodovini. Prav tako je zadnji kolesar, ki mu je uspelo v istem letu osvojiti tako italijanski Giro kot tudi francoski Tour.
Po čelnem trčenju z avtom še boljši
Marco Pantani se je rodil 13. januarja 1970 v mestu Cesena v italijanski pokrajini Emilija - Romanja. Pri enajstih letih se je pridružil kolesarskemu klubu Fausta Coppija v Cesenaticu. Pri štirinajstih je Pantani osvojil prvo kolesarsko zmago. Kljub temu kot mladinec ni posebej izstopal. V tem času je doživel tudi dve hudi prometni nesreči, zaradi česar je oče želel, da opusti kolesarske sanje in se raje posveti študiju. A Marco se je odločil vztrajati. Leta 1990 je nastopil na Giro Biu, ki velja za amatersko različico Gira. Tekmovanje je zaključil na odličnem tretjem mestu, a z rezultatom ni bil zadovoljen. Leto zatem je na istem tekmovanju osvojil drugo mesto, leta 1992 pa mu je uspelo zmagati, kar mu je prineslo prvo profesionalno pogodbo.
Leto kasneje je z ekipo Carrera Jeans-Tassoni debitiral na Giru, kjer naj bi pomagal kapetanu Claudiu Chiappucciju, a je moral dirko zaradi poškodbe zapustiti. Že naslednje leto se je vrnil močnejši in pokazal svoje sposobnosti na klancu. Tisto leto je na svojem drugem Giru osvojil dve kraljevski gorski preizkušnji, ki sta si sledili ena za drugo. Na vzponu na Mortirolo, ki velja za enega najtežjih na svetu, je prišel z rekordno vožnjo 42 minut in 40 sekund, kar mu je na koncu prineslo drugo mesto v skupnem seštevku. Na vrhu še danes stoji spomenik, ki obeležuje Pantanijev podvig. Leta 1994 je tudi debitiral na francoskem Touru, kjer je zopet prikazal nekaj nepozabnih predstav na vzponih na legendarne Mont Ventoux, Alpe d'Huez in Val Thorens. Ravno na slednjem je padel in zdravnik mu je predlagal, da zaključi dirko, a Pantani je etapo nadaljeval in na koncu celo zmagal, kljub bolečinam v kolenu. Tisto leto je Tour zaključil na odličnem tretjem mestu, osvojil pa je prvo mesto v skupnem seštevku med mladimi kolesarji. Leto kasneje ga je med treningom zbil avto, zato je bil prisiljen izpustiti Giro. Na Touru je zopet slavil na vzponu na Alpe d'Huez ter nato še enkrat v Pirenejih na Guzet-Neige. Dirko po Franciji je zaključil na 13. mestu ter drugič zapored osvojil naziv najboljšega mladega kolesarja na dirki. Istega leta je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu v Kolumbiji, kjer je osvojil tretje mesto. Zaostal je le za Špancema Abrahamom Olanom in Miguelom Indurainom. Kmalu po vrnitvi v Italijo je na enodnevni klasiki Milano–Torino čelno trčil v avto, pri čemer je utrpel več zlomov leve golenice in fibule, zato je moral izpustiti večji del sezone 1996. Mnogi so menili, da so poškodbe prehude, da bi se lahko vrnil na raven pred nesrečo, in mnogi so imeli prav, saj se je vrnil veliko boljši kot prej.
Rekorder vzpona na slavni Alpe d'Huez
Kot prerojen se je leta 1997 vrnil na Giro, a ker nesreča nikoli ne počiva, je utrpel novo poškodbo, potem ko je cesto prečkala mačka, in prisiljen je bil predčasno končati dirko. Istega leta se je vrnil v akcijo na dirki po Franciji in zmagal na dveh etapah v Alpah, kjer je zopet blestel v vožnji v klanec in postavil rekorden čas vzpona na slavni Alpe d'Huez. »Obožujem gore, toda v trenutku napora me prežema globoko sovraštvo. Zato poskušam skrajšati trpljenje,« je ob priložnosti povedal Marco Pantani. Rekord (36 minut in 50 sekund) je vse do danes ostal nedotaknjen. Tisto leto je Tour zaključil na tretjem mestu za Nemcem Janom Ullrichom in Francozom Richardom Virenquom. V sezoni 1998 pa je Pantani spisal zgodovino z dvojčkom Giro - Tour. Pirat, kot so poimenovali Pantanija zaradi obrite glave, brade, uhanov in značilne bandane, je Giro odločil na vzponu do Monte Campioneja, kjer je napadal Rusa Pavla Tonkova, ki je bil njegov glavni tekmec za zmago. Tonkov je tri kilometre pred vrhom odpadel in Pantani je osvojil etapo in na koncu tudi rožnato majico vodilnega.
Naslednji je bil na vrsti Tour, ki ga je Pantani začel zelo slabo, saj si je takoj na začetku prikolesaril več kot štiri minute zaostanka proti Nemcu Janu Ullrichu, ki je bil glavni favorit za zmago. Na prvi gorski etapi v Alpah od Grenobla do Les Deux Alpes, prek Col de la Croix de Fer in Col du Galibier, je Pantani napadel na vse ali nič. Zaostanek je pretvoril v šestminutno prednost, ki jo je ohranil v naslednjih etapah, in zmagal na dirki. Pantani je postal prvi Italijan po Feliceju Gimondiju leta 1965, ki je zmagal na Touru, ter sedmi in zadnji kolesar v zgodovini, ki je dosegel dvojček Giro - Tour.
Na vrhuncu kariere pa se je začel njegov padec. Leta 1999 so ga izključili z Gira zaradi suma jemanja prepovedanih poživil. Zaradi nadaljnjih obtožb je Pantani zapadel v resno depresijo in si ni nikoli več opomogel. »Po naravi sem precej nor in moja norost me je rešila pred izumrtjem,« je nekoč dejal. Žal pa ga to ni rešilo pred jemanjem zdravil in drog. Pantanija so našli mrtvega 14. februarja 2004 v hotelu v Riminiju. Kaj se je tedaj dogajalo v sobi, zares ne ve nihče, obdukcija pa je pokazala na akutno zastrupitev s kokainom. Pantanija so pokopali v domačem kraju ob navzočnosti 20.000 žalujočih. V svoji karieri je Pantani osvojil 36 etap na najvišji ravni, od tega osem na Touru in Giru. Miguel Indurain, petkratni zmagovalec dirke po Franciji, je Pantanija pohvalil z besedami: »Ljudi je navdušil za šport. Morda so kolesarji, ki so dosegli več kot on, vendar jim nikoli ni uspelo pritegniti toliko navijačev, kot jih je on.«
