“Ustvarjalna” opozicija
Če se še tako trudim, ne morem razumeti strankokracije SDS, ki kot ustvarjalno kritiko vztrajno in histerično razglaša vtikanje kola v kolesje trenutne vlade. Gre za čustveno ranjenost ob dejstvu, da so kljub tolstemu deljenju predvolilnih obljub in nakazil (seveda iz skupne državne blagajne) doživeli mrzlo povolilno prho, jih je morda le kanček sram, ker so izneverili pričakovanja tujih partnerjev, ali pa gre zgolj za krčevito manipuliranje s čustvi njihovih vernikov in utrjevanje tržne niše volilnih glasov, ki njeni strankokraciji že dolgo omogoča dokaj udobno življenje? Za razliko od strankarskih vernikov, ki jih volijo, a ne živijo od tega. Nepojmljivo mi je, kaj vse zmorejo opevati kot kritično ustvarjalnost. Kaj žene njihove jurišnike in pridigarje, njihove Jelke, Brankote, Alenke … da z okamenelo mimiko žebrajo svoje tragikomične domislice, ki ne prenesejo resnejše presoje, smrdijo pa po žveplu, užaljenosti in maščevalnosti. Na primer: poskušajo rušiti zamišljeno zgradbo ministrstev nove vlade, češ, jojmene, koliko pa nas bo to stalo, ko pa so sami vsevprek zapravljali naš skupni denar v predvolilni kampanji, je bilo to koristno in kreativno. Kot demokratično in ustvarjalno razglašajo uvedbo proste presoje o plačevanju RTV naročnine, namesto da bi se vprašali o tem, zakaj so njihovi mediji tako mizerno sporočilni, tako bizarni, da so, namesto da bi jih krepili, pomembno slabili možnosti za njihov volilni uspeh. Madžarski lastniki so to dojeli, njihov kapital jih zato zapušča kot plaha ptica, kot se temu reče v neoliberalnem žargonu. Berem, da naj bi njihov novi lastnik postal novinar, goreč pripadnik SDS, za odkup teh medijskih draguljev naj bi že zbiral milodare. Od koga le jih bo dobil?
