Potem ko je bila prejšnjo sredo sprejeta novela zakona o nalezljivih boleznih, ki strožje kot doslej omejuje vlado pri ukrepih, ki posegajo v osnovne pravice, in uvaja institut parlamentarnega nadzora ukrepov, so v Ljudski koaliciji včeraj v državnem zboru vložili pobudo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. V združenju različnih skupin, med drugim Združenju za naravni razvoj otrok, gibanju Zdrava družba in iniciativi Maske dol, so kritični do obravnave novele po skrajšanem postopku.
Ena izmed predstavnic koalicije Esmeralda Vidmar je ob vložitvi podpisov dejala, da so vložili trikrat več podpisov, kot je potrebnih. Predsedniku vlade Robertu Golobu je očitala pomanjkanje dialoga in pozvala k široki javni razpravi in celostni prenovitvi zakona. »Glede vsebine novele zakona smo pogosto poudarili, da brez dialoga uzakonjajo to, kar je bilo prej v odlokih. Govorimo o maskah, govorimo o socialni distanci,« je včeraj med drugim poudarila Vidmarjeva. Slišati je bilo tudi dvome o obstoju virusa.
Opozoriti velja, da vladni odloki sami po sebi niso avtomatsko sporni, pač pa je bilo pravno sporno predvsem vztrajanje vlade Janeza Janše, da v času epidemije covida z odloki ureja zadeve, ki bi morale biti zapisane v zakonih. Na tej točki je padla večina odlokov, saj ni bilo podlage v zakonu, ustavni sodniki pa zato sploh niso mogli ali smeli presojati, ali je ukrep sorazmeren ali ne. »Dejstvo je, da novela ZNB odpravlja neskladja z ustavo. Vlada se je zavezala, da bo pri obvladovanju morebitne epidemije ravnala brez represije, brez obveznega cepljenja, na podlagi strokovnih usmeritev in z vnaprej predvidenimi ukrepi,« so včeraj sporočili z urada vlade za komuniciranje.
Kaj pa če zakon pade?
Če je včeraj vložena pobuda v skladu z zakonom, bo predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič določila 35-dnevni rok za zbiranje 40.000 podpisov za zahtevo za razpis referenduma. Ker ta rok ne sme pasti v čas med 15. julijem in 31. avgustom, bi do zbiranja podpisov lahko prišlo šele septembra. Če bi pobudnikom uspelo zbrati zadostno število za razpis referenduma in bi z referendumsko pobudo uspeli, bi to pomenilo, da DZ v skladu z zakonodajo eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu ne bi smel sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volilcev. To bi pomenilo, da bi ostal veljaven trenutni zakon, ki pa je, glede na ugotovitev ustavnega sodišča, v neskladju z ustavo.
Je to problem za upravljanje epidemije? “Nesprejem novele ZNB nikakor ne pomeni, da vlada ne bi mogla ustrezno ukrepati ob morebitnem novem valu epidemije, bi pa to zagotovo morala storiti na ustavnoskladen način – vsebinsko torej tehtati sorazmernost med morebitnimi posegi v človekove pravice na eni strani in skrb za javno zdravje na drugi,” je komentirala situacijo odvetnica Nataša Pirc Musar. Izrazila je upanje, da vlada v takšnem primeru vendarle ne bi vladala z odloki. “Seznanjanje DZ s sprejetimi ukrepi je predvideno že v doslej veljavnem 2. odstavku 39. člena ZNB, vsekakor pa morajo biti ukrepi utemeljeni na strokovnih podlagah,” je poudarila. In dodala, da morajo biti ukrepi tako javnosti kot DZ tudi ustrezno predstavljeni, saj so le tako lahko legitimni in širše družbeno sprejeti.
Referendum o zakonu o nalezljivih boleznih vprašljiv
V Pravni mreži za varstvo demokracije ob pobudi za razpis referenduma o noveli zakona o nalezljivih boleznih medtem poudarjajo, da je ta sicer pravica pobudnikov, a se ob tem postavlja vprašanje, ali gre za zakon, ki je sploh lahko predmet referendumskega odločanja. Ustava namreč v 90. členu določa, da zakonodajnega referenduma med drugim ni možno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Po mnenju Katarine Bervar Sternad iz pravne mreže zgolj argument, da o noveli zakona ni bilo javne razprave, ne more biti edini razlog za referendumsko pobudo. Kot je spomnila, so predlog v Pravni mreži za varstvo demokracije pripravili že lani novembra, javna predstavitev mnenj pa je bila opravljena, ko je bil zakon v preteklem sklicu parlamenta prvič v zakonodajnem postopku.
