V zvezi s tem, kako nedosledni smo pri njegovem posodabljanju, naj omenim ne sicer zelo pomembno stvar, ki pa kaže na površnost ali pozabljivost. Namreč: skozi celotno besedilo se še vedno ponavlja ime ustanove Inštitut za varovanje zdravja (IVZ), čeprav sta njegova organizacija in delovanje že od 1. januarja 2014 spremenjena v dva neodvisna zavoda. To sta Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH). Ti dve ustanovi sta skupaj z ministrstvom za zdravje (MZ) najbolj odgovorni za nadzorovanje in spremljanje nalezljivih ter vseh drugih akutnih in kroničnih bolezni, poškodb vseh vrst, zastrupitev itd.
V 5. členu ZNB jasno piše, kdo je dolžan v izrednih razmerah ukrepati na področju zdravstva. To so v prvi vrsti MZ ter NIJZ in NLZOH. Pomoč civilne zaščite, vojske, policije, gasilcev in še mnogih drugih – tudi medijev – pa je nenadomestljiva. Samo s skupnimi močmi je možna borba proti velikim naravnim nesrečam, kar ta pandemija vsekakor je. Povsem legitimno je sicer nestrinjanje z ZNB, ni pa pametno, ker s tem izgubljamo vsi, pridobi pa nihče ničesar. Pravica do zdravja vseh je nad vsemi drugimi pravicami.
Moramo se ustrezno odzvati
V 8. členu zakona so navedene nalezljive bolezni, zaradi katerih se morajo uvajati splošni in posebni ukrepi. Med boleznimi so navedene tudi akutne infekcije dihal po lokalizaciji in povzročiteljih. V starem ZNB seveda še ni covida-19, v noveli iz julija 2021 pa je posebej navedena akutna infekcija, povzročena z virusom sars-cov-2. Za poimenovanje te nove bolezni je to tudi praktično pomembno, ker vsaj glede na to, kar zdaj vemo, še zdaleč ne gre samo za infekcijo dihal, ki je sicer najbolj očitna in usodna, ampak gre za mnogo več. Sicer bi lahko to »kugo« 21. stoletja enostavno uvrstili kar med akutne infekcije dihal.
Navedene so seveda tudi druge nalezljive bolezni, ki so v precejšnji meri izkoreninjene, in to predvsem po zaslugi cepljenja. Ni pa več na seznamu črnih koz, ki se štejejo za izkoreninjeno bolezen, in to izključno po zaslugi cepljenja. Upam, da je res tako in da ne bomo kdaj v prihodnosti spet imeli opravka s to smrtno nevarno boleznijo. Tudi za otroško paralizo smo mislili, da je že skoraj izkoreninjena, a smo nedavno prebrali, da so v afriški državi Malavi po nekaj letih ponovno odkrili nov primer te bolezni, ki je še nedavno nazaj vzela življenja številnih otrok ali pustila za sabo trajno invalidnost.
Dejstvo je, da je sedanja pandemija vrgla svet s tečajev, in ker je nova, a nič manj nevarna kot mnoge prejšnje, se moramo ustrezno odzvati. Da je covidni režim odgovor na krizo liberalizma, se bo pokazalo v naslednjih letih in desetletjih, ko bo medicina imela veliko dela in ga že ima s postcovidnimi bolniki, ki jim je bolezen pustila hude trajne posledice, za okrog šest milijonov Zemljanov je bila tudi zadnja v življenju. Za današnje generacije je to, kar vsi čutimo, velik zdravstveni, ekonomski in psihosocialni problem. To se vidi tudi po reakcijah držav in vlad širom po svetu, ki včasih reagirajo dokaj panično, kar vsekakor nima pozitivnega vpliva na ljudske množice, ki se odzivajo tako, kot se pač odzivajo. Trditve, da medicina raje ohranja in ustvarja dolgotrajne bolezni, kot pa jih zdravi, so abotne. Če kdo, si predvsem medicina želi, da bi lahko pozdravila tudi te bolezni, in pri tem je tudi čedalje bolj uspešna.
Pozivanje k nesprejemu novega ZNB je sicer legitimno, ni pa pametno. Žal pri obvladovanju nalezljivih bolezni ne gre drugače. Ni bližnjic, niti ne more biti izjem, razen v posebej kontroliranih pogojih (obvezno zdravljenje v stacionarnih ustanovah, ločeno od drugih pacientov, cepljenje, kadar je le mogoče, izolacija bolnih in karantena tesnih stikov z bolniki ter zaščitni ukrepi, ki jih nima več smisla ponavljati). Mnogo je nestrinjanja s številnimi ukrepi, kar je razumljivo, ni pa sprejemljivo, da nekateri ljudje odklanjajo kar vse ukrepe, ali jim celo zavestno nasprotujejo, ali se, kar je najbolj bizarno, celo namerno okužijo, da bi zboleli. Prav zanima me, kdo bi se upal namerno okužiti s sifilisom.
Če imamo izredne razmere, so izredne za vse
Za primerjavo z ZNB naj omenim zakon o varnosti v cestnem prometu. Ta točno določa, kako se moramo vesti v prometu. Predpise moramo upoštevati vsi, ker če jih ne, imamo kaos in nesreče, ki jih morda ne bi bilo toliko, če bi se vsi držali pravil varne vožnje. In ker je človeška narava pač taka, da smo nagnjeni h kršitvam zakonov in predpisov, morajo pač obstajati ustrezne kazni. Ne more nekdo, ki se mu tako zahoče, voziti po levi strani, če večina vozi po desni.
Tako je pred leti umrl moj stanovski kolega, ko se je v zgodnjih jutranjih urah po eni od ljubljanskih vpadnic peljal domov in mu je nasproti namenoma, ne po pomoti, pridirkal voznik, ki se je šel neke oblike ruske rulete, ter ga dobesedno ubil. Prav tako ne more nekdo, ki ima denimo Ferrarija, divjati po cestah za javni promet brez omejitev. In nihče razen vozila na nujni vožnji ne sme peljati skozi križišče, če na semaforju gori rdeča luč. Kdor namerno in objestno krši prometne predpise, se ga ustrezno sankcionira.
Povsem primerljivo s tem je obvladovanje nalezljivih bolezni. Tu mora veljati poseben režim, kar smo tisti, ki smo še služili vojaški rok, občutili na lastni koži. Takoj ob prihodu so nas ostrigli na balin, z namenom preprečevanja ušivosti. In ni bilo izgovorov. Tudi ko je v vojašnici izbruhnila epidemija kake nalezljive bolezni, kot so na primer množične okužbe dihal ali driska, je bilo treba bolnike osamiti, vojašnice so se zaprle in izvajali so se drugi preventivni ukrepi. Jasno je, da so se pojavljale kršitve, a če so bile ugotovljene, so sledile drastične kazni, kot je bilo podaljšanje služenja vojaškega roka ali celo vojaški zapor. Za ponazoritev naj navedem, kako se je po potresu v Skopju julija leta 1963 odzvala jugoslovanska oblast, pa ne zaradi nalezljivih bolezni, ampak zaradi kraj. Ker so nekateri to hudo naravno nesrečo izkoristili za ropanje, je bil marsikdo brez sojenja deležen najstrožje kazni.
Torej, če imamo izredne razmere, so izredne za vse. V vsaki krizi pa se pojavijo dezerterji, dobičkarji in goljufi, zato mora biti reakcija na njihovo početje odločna in enaka za vse.
Prim. dr. MARJAN FORTUNA