Vendar lahko ugotovimo, da kake pametne alternative potovanja za večino ljudi, ki ne želijo vsako jutro in popoldne zgubljati časa sredi zastoja, ni. Če se z avtobusom in vlakom da v povsem solidnem času priti v prestolnico na delo iz bližnjih krajev in mest, kot so Škofja Loka, Kranj, Kamnik, Mengeš in podobna, sploh ker odpadeta iskanje in strošek parkirnega prostora, je to za tiste, ki se vozijo v Ljubljano iz Primorske ali Štajerske, še vedno v praksi neuporaben prevoz. Najhitrejša vožnja vlaka iz Maribora v Ljubljano še vedno traja slabi dve uri, iz Kopra boste v glavno mesto prisopihali v dveh urah in pol, s tem da je treba na treh vožnjah od petih pot začeti z avtobusom in v Divači prestopiti na vlak, ki nato pelje do Ljubljane. Če bo drugi tir, ki se zdaj gradi, namenjen le tovornemu prometu, bo po starem tiru potniških vlakov morda več, kaj hitrejši pa ne bodo.
Nepreslišano: Jan Konečnik
Prometni strokovnjaki si pri načrtovanju očitno niso predstavljali, da bodo naše avtoceste nekoč tako obremenjene, kot so danes. Ocenjena največja zmogljivost naših avtocest in hitrih cest je 66.000 vozil na dan, številka, ki jo praktično vsak dan presežeta zahodna in severna ljubljanska obvoznica, kar v praksi pomeni, da promet skoraj stoji. Veliko ne zaostajajo niti posamezni avtocestni odseki. Da se nekdo iz Ljubljane do Logatca lahko vozi tudi slabo uro, so delno krivi seveda tujci, ki v teh vročih poletnih dneh množično rinejo na hrvaško obalo, in tovornjaki, ki jih je pri nas ogromno. Kar lahko iz tega potegnemo, je, da smo še vedno precej centralizirana država, saj je očitno, da je eno Ljubljana, drugo pa provinca in primerne službe za velik del ljudi so zgolj v glavnem mestu.
Jan Konečnik
