Dasiravno atraktivnih avtomobilov tudi dandanes ne manjka in jih na cestah lahko uzremo cel kup, se po drugi strani oceni, da na tem področju vlada neke vrste uniformiranost, da si jih je veliko med seboj zelo podobnih, ne da izogniti. Predvsem številni avtomobilski romantiki so takšnega mnenja in se spominjajo časov, ko je bil domala vsak avto, ki je na novo zapeljal na ceste, unikat.
Predvsem pa je to seveda veljalo za konceptne avtomobile, pri katerih si oblikovalci lahko dajo duška, saj je pri njih večkrat vse podrejeno prav dizajnu, medtem ko je glede avtomobilov, ki dočakajo serijsko proizvodnjo, celo nemara najslovitejši avtomobilski oblikovalec vseh časov Giorgetto Giugiaro nekoč dejal: »Prva in najpomembnejša stvar pri avtomobilu je brez dvoma funkcionalnost, saj ta upraviči vložek v projekt. Vse, razen če gre izključno za umetniško delo, mora imeti funkcionalno vrednost.« In eden izmed (nemara pa celo najbolj izstopajoč) Giugiarovih avtomobilov, ki mu v prvi vrsti pripisujejo prav to, da je prej kot karkoli drugega umetniško delo, je bil tudi konceptni avtomobil maserati boomerang, od katerega predstavitve letos mineva že leto več od pol stoletja.
Volanski obroč okoli armaturne plošče
Da je bilo pri njem vse dejansko namenjeno le videzu, najkonkretneje priča podatek, da je bil boomerang, ko so ga leta 1971 predstavili na avtomobilskem salonu v Torinu, nefunkcionalen avtomobil, torej namenjen le temu, da pokažejo, kako bi lahko bil videti kakšen izmed Maseratijevih avtomobilov prihodnosti. Pa ne samo po zunanjosti, katere pomembni značilnosti sta bili, da je bil avto izredno nizek (v višino je meril le 1,07 metra) ter da je imel povsem ležeče postavljeno vetrobransko steklo (pod kotom le 13 stopinj), temveč tudi v notranjosti z dvema sedežema v obliki foteljev in predvsem izredno zanimivim konceptom volanskega obroča. Ta namreč ni imel značilnih krakov, temveč je bil pričvrščen neposredno po obsegu obroča. Vmes je bil tako prazen prostor, kar so izkoristili za namestitev številnih merilnikov, gumbov in stikal. Z drugimi besedami: volanski obroč se je torej premikal okoli armaturne plošče.
Ob prvi predstavitvi javnosti je bil boomerang še celo brez motorja in menjalnika, a je vseeno navdušil do te mere, da je bil z naskokom največja zvezda salona ter vseh zapisov in prispevkov zbranih novinarjev. Še več, ni jih bilo malo, ki so ga razglasili kar za najbolj drzen avtomobil vseh časov. »Boomerang je bil prvi avtomobil svojega časa, ki je ustvaril tako močan, oglati slog. Mnogi ga štejejo za enega najbolj izjemnih modelov 20. stoletja in 'dedka' volkswagna golfa,« je pred časom povedal Philip Kantor, eden izmed direktorjev dražbene hiše Bonhams, ko se je boomerang znašel na njihovi dražbi. No, da tja še pridemo...
Vmes je »izginil«
Omenjeni odzivi so bili celo tako pozitivni, da jih pri Maseratiju enostavno niso mogli ignorirati in so zato že leto kasneje predstavili serijski avtomobil, ki je ideje črpal pri boomerangu, maseratija boro. Ta ima sicer pomembno vlogo v zgodovini znamke in je vsekakor ikonični štirikolesnik, a ker, če se spomnimo na besede Giorgetta Giugiara, avto pač mora biti funkcionalen, oblikovno vseeno ni bil tako revolucionaren. Bora zaradi tega apetitov vseh ljubiteljev boomeranga ni mogla zadovoljiti, navkljub številnim pozivom in »pritiskom«, naj zato Maserati vendarle v serijsko proizvodnjo pošlje »originalnega« boomeranga, pa se to ni zgodilo. Ker je bilo zaradi številnih omejitev pri homologacijah v točno taki obliki to pač nemogoče.
So pa pri Maseratiju vsem skupaj vendarle popustili vsaj do te mere, da so v edinega boomeranga vgradili 4,8-litrski motor V8 s 314 konji (231 kilovati) moči in menjalnik, s čimer so ga »oživili«, da se je lahko vozil vsaj na zaprtih poligonih, pa tudi na odprtih cestah v nekaterih državah z manj striktnimi predpisi. Trdili so, da je zmožen doseči najvišjo hitrost blizu 300 kilometrov na uro, drugih tehničnih podatkov pa niso razkrili. Kljub temu pa so ga seveda vozili bolj malo in boomerang je v prvi vrsti v naslednjih letih ostal razstavni eksponat, ki je navdušil povsod, kjer se je pojavil, tudi na dogodkih, ki z avtomobili sicer niso imeli kaj veliko povezave. Leta 1974 ga je po salonu v Barceloni nato kupil neznani zbiralec, ki ga je od radovednih oči »skrival« več kot poldrugo desetletje. Leta 1993 se je z novim lastnikom pojavil na razstavi Concorso Italiano v Kaliforniji, kjer se je njegov zadek podpisal njegov oblikovalec, Giorgetto Giugiaro, v novem stoletju pa je bil znova gost številnih salonov in razstav. Leta 2015 ga je na že omenjeni dražbi kupil nov zbiralec, zanj pa je odštel kar 3,7 milijona dolarjev.
