Drugi Top Gun je film, ki pozna svoje fene. Ki ve in razume, da feni filma niso zgolj čakali, pač pa so ga bili po skoraj štirih desetletjih že lačni. Ki čuti, da so vsi ti feni prišli po nov film, pa tudi zaradi spomina na »stare dobre čase«. Da so prišli po odmerek nostalgije in da so v teh negotovih časih po njej že malce hrepeneli. Režiser Joseph Kosinski zato z njo ne odlaša, film pa se zato začne, kot se začne. Z remiksom uvodne špice iz leta 1986. Na letalonosilki sredi oceana in ob istih komadih: najprej topgun himna, nato pa Logginsov Danger Zone. Nostalgija direktno v žilo in takoj. Da ne bo pomote o filmu in da ne bi čakali niti sekunde več. Da, Top Gun številka dve ni le film, ki se ga je čakalo, pač pa je tudi film, za katerega se zdi, da je prišel natanko takrat, ko je bilo treba. Zdi se, da ne bi mogel priti ob bolj pravem trenutku. V časih, ki so težki, skratka takrat, ko je nostalgija najbolj potrebna.
Da, nadaljevanje Top Guna je katarzičen, terapevtski in zdravilen film. Film, ki gledalca povleče v preteklost in docela izkoristi moč nostalgije. Je filmski spomin na neki izgubljen način življenja, na brezskrbno mladost in čas, ko je bilo vse malo bolj preprosto. Takšen je tudi nov zaplet – starošolski, preprost, popkornovski. Maverick, ki je kot učitelj nekoč zdržal cela dva meseca, je vmes postal testni pilot, zdaj pa ga pokličejo nazaj. Da bi naučil mlade teličke, fenikse, kojote in petelinčke leteti tako, kot zna le on. Razstreliti morajo namreč obrat za bogatenje urana, skrit v podzemnem bunkerju, zaradi okoliščin pa lahko to storijo le tako, da skozi ozek kanjon letijo tik nad tlemi in s hitrostjo, zaradi katere to ni misija mogoče, ampak nemogoče. Itak – na takšno misijo jih lahko pripravi le on. Tom Cruise alias Pete Mitchell. On, ki bi moral biti admiral z dvema zvezdicama, pa je še vedno stotnik. On, ki kawasakija še vedno vozi v beli majici in modrem džinsu. Itak – na takšno misijo lahko odletijo le z njim in le na nostalgijo.
In seveda z velikim odmerkom adrenalina. Okej, z zelo velikim odmerkom adrenalina. Ker če je prvenec govoril o potrebi po hitrosti, je njegovo nadaljevanje poosebitev hitrosti. Hollywood je mornarici najprej plačal 11.000 dolarjev na uro letenja, nato pa vse tiste najnaprednejše kamere postavil tako, da bi videli in začutili, kaj pomeni leteti z nadzvočno hitrostjo. Vsak daljni, splošni in bližnji plan ter vsak detajl je tam zato, da priča o tem, kako agresivno, brezkompromisno in nevarno je tam zgoraj. Vsak zavoj, vsak negativni in vsak pozitivni pospešek zaradi tega ne le da vidimo, ampak tudi čutimo na obrazu igralcev. Čutimo, kako jih sile silijo v sedež, jim stiskajo pljuča in temnijo vid. Akcijske sekvence, ki jih gledamo, jemljejo dih in kličejo po nagradah v tehničnih kategorijah: mirno lahko trdimo, da česa podobnega ne bomo videli, dokler ne bodo posneli novega Top Guna.
A še bolj kot to je pomembno, da novi Top Gun ni tiste vrste film, ki bi zgolj kopiral in z novo tehnologijo v žepu ožemal blagovno znamko. Ne, novi Top Gun ob vseh teh priklonih, poklonih in hommagu najde svoj lasten utrip. V odnosu med Maverickom in Goosovim sinom Bradleyjem, ki ga igra Miles Teller, ki je nekoč igral v Ritmu norosti, zdaj pa igra v območju hitrosti. Z brki in vsemi nakopičenimi čustvi vred. In če smo v prvencu gledali mladega Mavericka, ki je bil poln samozavesti in poln samega sebe, zdaj gledamo starejšega Mavericka, ki je še vedno pripravljen iti do roba, a ve tudi, kdaj ni vredno iti čez rob. Leta so prirezala ego. Če se je v prvem delu učil, kako delati za ekipo, se zdaj uči, kako biti vodja in ne nazadnje kako biti očetovska figura. Teže zato ne čutimo zgolj v kokpitu, pač pa tudi zunaj njega. Da, Top Gun: Maverick je popolna mešanica kiča in umetnosti, nostalgije in patriotizma, spektakla in emocij. Doslej je obstajal en film Top Gun, zdaj sta dva.
