Zdaj pa je hrana postala prvovrstno politično orožje. Nenadoma je za svetovno lakoto okrivljena Rusija, ki blokira izvoz hrane iz Ukrajine. Seveda je to velikanski problem in to stanje bo zares še poglobilo svetovno lakoto. Vendar imajo bogate države na voljo dovolj zalog hrane, da ta problem nemudoma rešijo. Če bi ga seveda hotele. Pa ga nočejo. Ker jim to ustreza. Visoke cene hrane pomenijo še več dobička. In tako je že dolgo. Hrana je trgovsko blago, s katerim se trguje na svetovnih borzah. Revni ljudje so vselej kolateralna škoda cenovnih nihanj. Kdor nima dovolj denarja, nima dovolj hrane. Vsaj devet milijonov ljudi na leto po svetu umre za posledicami podhranjenosti oziroma lakote. To so žrtve strašne in dolgotrajne ekonomske vojne, ki jo bogate države bijejo z revnimi.
Cinizem brez primere pa je, da bi Američani prek Ukrajincev zdaj radi z napadom na ruske vojaške ladje v Črnem morju, s čimer naj bi odblokirali ukrajinska skladišča s hrano, rešili problem stradajočih ljudi v svetu. Kar bo kvečjemu še zaostrilo vojno in njene posledice, torej tudi lakoto. Rešitve so seveda povsem drugačne. Najprej je treba ustaviti konflikte, pa ne samo v Ukrajini, temveč tudi v Jemnu, Siriji, Palestini in drugod; kar pa je mogoče le z mirovnimi pogajanji. Potem pa je potreben mednarodni dogovor za pravičnejšo delitev ključnih globalnih virov. Danes pravzaprav že vidimo, da trga energije in hrane ne delujeta več oziroma delujeta zgolj v korist najbogatejših. Številne države se zapirajo, ustavljajo izvoz in s tem uničujejo globalne trge. To pa je vselej slabo za revnejše in manjše države, torej tudi za Slovenijo.
Brez mednarodne koordinacije oziroma dogovora za pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih virov – hrane, energije, zdravil in tako dalje – bomo v prihodnosti videli le še več konfliktov, revščine, lakote in uničenega okolja. Si tega res želimo?
Rok Kralj, Kamnik
