Pobalinski začetek poslanskega mandata pa še jasneje razkriva naravo janševizma. Kdor je še dvomil o tem, da so janševiki nasprotje parlamentarne stranke, da so vseskozi desna revolucionarna stranka, so mu morale pasti poslednje luske z oči. Ker niso oni na oblasti, je treba vlado onemogočati; v času velikih mednarodnih problemov – od ekonomskih do vojnih in okoljskih – bodo janševiki s pobalinskimi domislicami sabotirali vlado in parlament, desna revolucionarna opozicijska stranka pa si bo na škodo Slovenije prizadevala za zlom države in up svoje zmage na predčasnih volitvah?
Ob takem početju bosta poleg modrosti koalicije potrebna tudi učinkovitost sodstva in budnost ustavnega sodišča. Ne kaže pa pozabiti, da tudi parlamenti delujejo učinkoviteje, če je zunaj parlamenta živa, razgibana javnost. Naša kritična javnost je že napovedala, da bo bedela nad novo oblastjo in se ne bo uspavala kot v času sredinskih vlad; a očitno bo morala bedeti tudi nad saboterstvom (večjega dela) opozicije.
Še nekaj besed o drugi, krščanskodemokratsko obarvani opozicijski stranki. V nekaj pobalinstvih je sodelovala z janševiki, a hvala bogu ne v vseh. Morala bo okrepiti svojo podobo parlamentarne stranke. Treba se je spomniti, kakšen položaj je imela v prvi Demosovi vladi, ko na njeni desni ni bilo janševikov. Peterle se je tedaj posmehoval Kučanovi izjavi, da Slovenija potrebuje »žlahtno konservativno stranko«, torej stranko, ki bi bila primerljiva nemškim krščanskim demokratom. Pa se je desno od Peterletove stranke začel širiti janševizem – in namesto da bi krščanski demokrati pokrivali položaj od desnega ustavnega roba do desne sredine, je onstran desnega ustavnega roba nastal v parlamentu prostor za revolucionarno desnico.
V Nemčiji od Adenauerja do Angele Merkel ni bilo na desni od krščanskih demokratov prostora za ultradesnico, tam so vznikale le miniaturne strančice. Angela Merkel je to sliko pokvarila: šla je v krivolov na področje socialne demokracije, zaradi česar so potem potencialni volilci socialne demokracije ostali doma, ona pa je dobila udobno večino. Nato je nekaj jeznih profesorjev ustanovilo Alternativo za Nemčijo (AfD), te stranke pa so se potem polastili radikalni desničarji, s katerimi nobena od parlamentarnih strank noče v koalicijo v nobeni od deželnih vlad. Pa je AfD precej manj desno radikalna od tukajšnje SDS, a za Nemčijo odločno preveč.
Kaj potrebuje slovenska krščanska demokracija, je očitno vedela Ljudmila Novak: ne biti privesek janševizma. To pa danes pomeni, da mora stranka svojo opozicijsko držo rešiti iz objema janševističnih sabotaž.
So načela, o katerih si morajo biti enotne vse res parlamentarne stranke, ne samo tiste v sedanji koaliciji. Desna revolucionarna stranka teh načel ne priznava, zato bo pač treba minimalizirati škodo zaradi njenih sabotaž.
Mnogo sreče zmagoviti koaliciji.
Božidar Debenjak, Ljubljana
