Madžarska je soseda in vojaško-strateška zaveznica, zato tukaj ni pričakovati večjih sprememb na področjih varnostnega in obrambnega sodelovanja. Prekmurje bo za zdaj še slovensko, sporne izjave malouradnikov iz Budimpešte pa pometene pod preprogo. Odnos med Madžarsko in Slovenijo se bo spremenil predvsem v okviru Evropske unije, kjer je Janševa vlada slovenska stališča glede vladavine prava in odnosa do medijev relativizirala ter okrepila sodelovanje z Višegrajsko skupino. A vendar je verjetno, da bo nastajajoča vlada z Madžarsko našla tudi stične točke, pa če si bo za to prizadevala ali ne. Do teh bi lahko prišlo predvsem zaradi odnosa obeh držav do vojne v Ukrajini. Med volitvami Golob o tem, kako namerava pristopiti h konfliktu, ni povedal veliko. Toda če pogledamo izjave nekaterih vidnih predstavnikov Gibanja Svoboda, lahko že zdaj vidimo razhajanja med odhajajočo in prihajajočo vlado.
Ena od teh je svetovalka za zunanje zadeve Marta Kos, bivša veleposlanica v Nemčiji in Švici ter podpredsednica stranke. Čeprav ne velja za del zunanjepolitičnega establišmenta, si ne dela utvar, da trenutna politika Slovenije do Rusije ne bo brez posledic. V intervjuju za Žurnal24 je opozorila na umik soglasja častnih konzulov Rusije v Sloveniji, s katerim Slovenija po nepotrebnem sabotira lastno zunanjo politiko. Namesto da bi jo krojili v prid slovenskim nacionalnim interesom, smo se po njenem mnenju v času Janševe vlade preveč pomaknili v sfero Združenih držav Amerike. Madžarska lovi ravnotežje med eno in drugo stranjo. Ob izbruhu konflikta je zunanji minister Szijjarto izjavil, da zaradi prisotnosti madžarske manjšine v zahodni ukrajinski Zakarpatski oblasti ne bodo dopustili oskrbovanja Ukrajine z orožjem prek madžarskega ozemlja. Za zdaj dopušča prenos tovrstne opreme le v druge države članice Nata, medtem ko lahko nesmrtonosna oprema potuje neposredno v Ukrajino. V okviru nove Natove bojne skupine pa bo Madžarska gostila nekaj sto vojakov zaveznic. Poleg tega skupaj s Slovaško nasprotuje uvedbi splošne prepovedi uvažanja ruskih energentov v Evropsko unijo. V obeh državah zajema oskrba z ruskim zemeljskim plinom 80- do 100-odstotni delež njunega uvoza zemeljskega plina. Tudi sicer obstaja veliko pomislekov, ali bi bil tak ukrep Evropske unije sploh smotrn, saj bi nesorazmerno prizadel manjše države. Glede na vse to in očitke o rusofilstvu, ki letijo tako na Orbana kot na pripadnike strankarskih vrst Gibanja Svoboda, bi bilo dobro podrobneje pregledati niz dogodkov, ki so vodili do trenutnega stanja duha in razmer.
Nato – Rusija
Verjetnost, da bi bila Ukrajina kmalu sprejeta v Nato, je bila majhna. Sprejem novih članic ureja ustanovna pogodba zavezništva iz leta 1949, ki zahteva soglasje v severnoatlantskem svetu. Vstopu Ukrajine so nasprotovale predvsem Nemčija, Francija in Nizozemska. Kljub temu je bilo tveganje za Rusijo preveliko in to je v njej spodbudilo strahove, ki so Ukrajino vse bolj izpostavljali nevarnostim ruskega revanšizma. Zakaj je bil Nato tako odločen, da vsaj v principu, če že ne v praksi, Ukrajini obljubi članstvo? V Evropi s prstom pokažemo proti Združenim državam Amerike, vendar je krivda tudi naša. Ameriško zavračanje ruskih varnostnih pomislekov in tiha privolitev evropskih članic sta razkrila temeljno pomanjkljivost politike zavezništva do Rusije. Predvsem, da te ni. Politika Nata je politika Združenih držav Amerike, te pa Rusije od razpada Sovjetske zveze ne jemljejo resno. To dokazujeta dve desetletji neovirane širitve zavezništva po večkratnih opozorilih iz Moskve in vrst ameriškega zunanjepolitičnega establišmenta.
Eden prvih nasprotnikov širitve je bil George Kennan, avtor zloglasnega Dolgega telegrama, ki je oblikoval ameriško politiko zadrževanja (containment) Sovjetske zveze v času hladne vojne. Leta 1997, dve leti pred priključitvijo prve skupine članic zavezništvu, je v kolumni za New York Times opozoril, da bi ta »najbolj usodna napaka ameriške politike« od konca hladne vojne »neizogibno podžgala nacionalistične, protizahodne in militaristične težnje« v ruski družbi ter negativno vplivala na razvoj ruske demokracije. Posledično bi to odnose med Vzhodom in Zahodom porinilo na raven hladne vojne ter rusko zunanjo politiko »obrnilo v smer, ki nikakor ne bi bila v korist ZDA«. Svoja stališča je ponovil naslednje leto v intervjuju s Thomasom L. Friedmanom, pri čemer je širitev označil za »tragično napako«, za katero »ni bilo nobenega razloga«. Madeleine Albright, takratna ministrica za zunanje zadeve v vladi predsednika Clintona, je v svoji biografiji opisala vzdušje v Moskvi. Priznala je, da so predsednik Boris Jelcin in visoki ruski uradniki močno nasprotovali širitvi zavezništva. Razumeli so jo kot izkoriščanje ranljivosti Rusije in pomikanje razmejitvene črte v Evropi proti vzhodu, zaradi česar bi država ostala izolirana.
Ameriški diplomati so medtem domov poročali, da ruski zunanjepolitični krogi in nacionalnovarnostne agencije dvomijo o namerah Washingtona. Leta 1993, denimo, se je minister za zunanje zadeve Warren Christopher odpravljal na srečanje z Jelcinom. Odpravnik poslov, James Collins, je na veleposlaništvo ZDA poslal telegram, v katerem je opozoril, da bi širitev »v Moskvi vsesplošno razumeli kot usmerjeno proti Rusiji in samo proti njej«. Potem ko je leta 1997 Rusija pogoltnila prvo širitev in pri mirovni operaciji v Bosni in Hercegovini celo sodelovala s članicami Nata, so se leta 1998 odnosi Rusije z zavezništvom poslabšali. Takrat je severnoatlantski svet prvič v svoji zgodovini odobril uporabo sile proti drugi suvereni državi, ko so države članice pod vodstvom ZDA bombardirale Srbijo zaradi vojne na Kosovu. Odločitev je pomenila tudi izrazit odmik od prejšnje politike zavezništva – in verjetno tudi od samega besedila severnoatlantske listine. Namreč, da zavezništvo ne bo enostransko izvajalo mirovnih operacij brez odobritve Varnostnega sveta Združenih narodov. Rusija je posredovanju nasprotovala zaradi posebne etnične in verske vezi s Srbijo, provokacije etnično albanske Osvobodilne vojske Kosova in neupoštevanja mednarodnega prava pri upravičevanju posredovanja. Za Rusijo je bila preprečitev agresije na suvereno državo, kot je Bosna in Hercegovina, nekaj povsem drugega kot napad na Srbijo zaradi Kosova, ki je bilo takrat del Srbije.
Leta 2002 je ameriška ravnodušnost do Rusije postala bolj očitna, ko so ZDA odstopile od pogodbe o protibalistični raketni zaščiti. Takratna administracija Busha mlajšega je trdila, da je ta, potem ko je bila leta 1972 podpisana, postala relikvija hladne vojne. Verjetnost jedrskega spopada med Rusijo in ZDA je bila sicer majhna, vendar je bilo obstoj pogodbe mogoče razumeti kot enega redkih znakov, da je Rusija kot glavna naslednica Sovjetske zveze ostala pomembna akterka v mednarodni skupnosti. Po odstopu od pogodbe so ZDA leta 2007 namestile protibalistične rakete na Poljskem in Češkem. Menda zato, da bi branile domovino in zahodno Evropo pred raketnimi napadi Severne Koreje ali Irana, vendar je namestitev lansirnikov porušila strateško ravnovesje jedrskih sil ali doktrino vzajemnega uničenja (mutual assured destruction doctrine) med Rusijo in ZDA.
Leto pozneje so ZDA in članice Nata na vrhu v Bukarešti izjavile, da nameravajo zavezništvo razširiti na Ukrajino in Gruzijo. Še istega leta je izbruhnila rusko-gruzijska vojna. Nato si je Rusija leta 2014 v strahu, da bi ukrajinska revolucija na Majdanu privedla do tesnejšega povezovanja z zavezništvom, priključila Krim in podprla odcepitveni boj dveh samooklicanih republik v regiji Donbas.
Med Scilo in Karibdo
Da bi zasnovali in oblikovali popolnoma nov varnostni sistem, v času tako hitro odvijajočih se in nepričakovanih dogodkov, kot sta bila razpad komunističnih držav v Vzhodni Evropi in razpad Sovjetske zveze, bi potrebovali drzno vizijo. Predvsem bi bila potrebna volja ZDA, da Rusijo obravnavajo kot velesilo z lastnimi interesi v mednarodnem sistemu. Danes, po ukrajinski vojni, evropske države plačujejo ceno za vsa leta, ko so dopustile, da ZDA določajo njihove varnostne in obrambne politike.
Ukrajinska vojna bo imela daljnosežne posledice. Čeprav ljudje nanjo v glavnem še vedno gledajo kot na regionalni spor med dvema državama oziroma kvečjemu kot na omejen spor med Rusijo, Ukrajino in Natom. Vendar bo pretresla ves svet, saj stopnjuje negotovost in motnje v dobavnih verigah globalnega gospodarskega reda, ki se še ni uspel otresti podnebnih in pandemskih šokov.
Vidimo, da globalizem ni trden sistem, temveč je stroškovno učinkovit le v času miru, ko hegemonska svetovna sila zagotavlja mednarodno stabilnost. Zadnjih nekaj desetletij so to vlogo igrale ZDA, vendar danes tega ravnovesja ne morejo več zanesljivo vzdrževati.
ANDRAŽ TAVČAR, dipl. obramboslovec
