Torej, še enkrat, če se zadeve ob ukrajinskem konfliktu oz. v odnosih med Zahodom in Rusijo ne zapletejo še bolj – kaj pa če se?
Nemalo poznavalcev in preučevalcev mednarodnih odnosov ve in pove, da je med generatorji konflikta, ki v Ukrajini mori Ukrajince in napadalce Ruse – ob najstrožji obsodbi gospoda, ki je konflikt zaukazal in ki sedi v Kremlju, pa vsi upamo, da bo čim prej, če ga ne bo zdravje izdalo, priveden v Haag – širitev zveze Nato na vzhod Evrope, od 2002 pa je že na dotiku (Latvija in Estonija) ruskih meja. Kot razlog za napad na jugozahodno sosedo je Putin navajal predvsem njeno namero, zapisano v ustavi, da vstopi v evroatlantsko zavezništvo. Še pred agresijo je zahteval od ZDA in Nata, da bi to članstvo zavrnile oz. Rusiji zagotovile določena varnostna jamstva, kar je pomenilo zaustavitev širitvenega procesa, ki da njegovi državi daje občutek vse večje ogroženosti. Kot vemo, so bile njegove zahteve zavrnjene. In? Ja, počilo je, začela se je kalvarija v Ukrajini, kjer vse sankcije Zahoda proti agresorju in kontinuirano oboroževaje braniteljev zaenkrat še ne pomagajo. In seveda Putin ter njegovi svarijo: »Če se bomo čutili eksistencialno ogroženi, ni izključeno, da se zatečemo tudi k jedrskemu odzivu.«
Vse to smo videli, slišali, prebrali. Vemo, koliko je ura, vemo, da ima Rusija največji jedrski arzenal na svetu, da je Putin že zaukazal povečano jedrsko pripravljenost. In namesto da bi se trudili pognati z njim dialog o popravku porušenih varnostnih razmerji, tako da bi ruski občutek ogroženosti omilili, zmanjšali ter da bi ta končno izhlapel in bi tudi vojna v Ukrajini pričela ugašati, se gremo korake v nasprotno smer, v smer utrjevanja in poglabljanja omenjenega občutka. In to z neverjetno lahkotnostjo, vsi skoraj v en glas, celo s tvitom predsednica SD Tanja Fajon, verjetna zunanja ministrica v Golobovi vladi: »Dobrodošli, Finska in Švedska, v Nato. Prispevali bosta k krepitvi kolektivne varnosti v Evropi in upam da tudi k čimprejšnjemu končanju vojne v Ukrajini po mirni poti.«
Ne vem več, kaj si o tem misliti, ko celo moja bivša stranka, ki pripada levemu polu in je bila nekoč naravna zaveznica mirovnih gibanj, podleže pro-Natovski histeriji, ki jo je z napadom na Ukrajino sprovociral Putin. Ali je kak »deal« z njim pod mizo že sklenjen in v Washingtonu ter Bruslju vedo, da bo le še malce zalajal, toliko, da si reši obraz pred lastnim ljudstvom? Ali pa gre pri mahanju z jedrskim strašilom le za blef in zadaj ni nobenega dogovora? Prevladuje sicer prepričanje, da bi se Putin zadovoljil tudi s kakšno manjšo pripojitvijo ukrajinskega ozemlja, ki mu je Zahod itak ne bo nikoli priznal, tako ni priznal pripojitve Krima, in da bo prihod Nata na finsko mejo preprosto požrl. Če pa temu ni tako, bomo finsko (in Natovo) »napako«, kot jo je v soboto označil Putin, drago plačali vsi v Evropi in širše. Prvi resnejši odzivi iz Moskve so sicer pomirjujoči. »Članstvo Finske in Švedske v Natu ne vidimo kot neposredne grožnje, bi se pa lahko odzvali na nameščanje vojaške infrastrukture na njunem ozemlju.« No, zaenkrat nič usodnega, toda ali gre Putinu še verjeti in zaupati?
Aurelio Juri, Koper
