Kot da smo vsi že pozabili na vojno, si danes nekatere države, denimo Švedska, Finska in tudi nekdanje vzhodnoevropske in balkanske države, prizadevajo za vstop v Nato. Verjamem, da jih bodo tu z veseljem sprejeli. Nisem pa prepričan, ali so takšne poteze dobre. Vsa govorjenja in prispevanja oziroma delovanja v smeri vojn so namreč prej kontraproduktivna. Beg Nata iz Afganistana in uničene države po svetu, kjer je sodeloval Nato, so prej dokaz nemoči urejevanja sporov in problemov kot pa neke sodobne rešitve. Tudi enačenje Nata z demokracijo je, milo rečeno, neumestno.
Seveda mi bodo natofili ljubeznivo, ali pač kot nevednežu ne, odgovorili, da kot »majhna« država, ki je postala samostojna šele pred dobrimi 30 leti, nimamo druge možnosti, kot da se v okviru agresivnega Nata podredimo vsem vojnim in orožarskim finančnim ter političnim oziroma ekonomskim apetitom velikih in močnejših. Ampak ali je res to edina in predvsem prava rešitev? Ali nista že tako preteklost kot že sedanjost dokazali, da se z vojnami in uničevanjem ne da doseči trajnega miru? Prav tako je nelagoden občutek, da se neumestno podcenjuje akterje, ki zanetijo vojne. Pa naj gre za nekega malarja v preteklosti, katerega koli predsednika najmočnejše države na svetu ZDA ali pa morda predsednika največje države na svetu Rusije.
Prepričan sem torej, da so rešitve v miru in ne v vojni. Slovenija bi lahko delovala in bi morala delovati kot iniciator miru in sodelovanja. In tu bi morala biti naša »politična niša aktivnega delovanja«.
Namesto agresivnih vojaških zvez, na prvem mestu z Natom, ki je dokazano z ZDA na čelu zavozil politiko miru v svetu, Evropi in Sloveniji, je treba ustanoviti Mirovno zvezo Evrope, ki bi morala biti popolnoma uradno ustanovljena mirovna institucija, v kateri bi bili lahko tako države kot ugledni posamezniki, formalne in neformalne organizacije, gibanja in institucije, ki se zavzemajo za mirno reševanje konfliktov.
Če navedenega ni mogoče doseči v okviru OZN, naj bo pač vsaj v okviru Evrope. Boljše pred vojno kot po njej. Predlagam torej ustanovitev »Nove zveze za mir v Evropi« in hkrati izstop iz Nata. Prizadevati si je treba tudi za razpustitev vseh drugih vojaških zvez. Zato pa potrebujemo pokončne ljudi, ki se ne bodo uklonili na poti do New Yorka ali kam drugam. Sicer nas bodo zanamci imeli v spominu kot ljudi, ki so imeli priložnost, a so jo zapravili. Vsekakor so za trezne ljudi rešitve jasne, za tiste malo manj pač ne.
Nevarnost svetovnega konflikta apokaliptičnih razmer ni izključena in je v neki morda celo ne tako oddaljeni prihodnosti mogoča ter morda ob negotovih razmerah v svetu celo realna. Alternativa tej nevarnosti je lahko le mir in organizirano ter aktivno zavzemanje zanj. Nimam iluzije, da je navedeno neka velika novost. Se mi pa zdi morda dobrodošla pobuda za premik v razmišljanju in ravnanju marsikoga izmed nas.
Miloš Šonc, Grosuplje
