Na vlado smo naslovili pobudo, da bi vsak predpis predlagatelj ocenil tudi z vidika poseganja v človekove pravice, tako kot se ga na primer vedno oceni s finančnimi posledicami. S pobudo nismo bili uspešni, saj je vlada zatrdila, da to posamezna ministrstva že počnejo, sam pa menim, da ni vedno tako. Vsak uradnik, funkcionar ali poslanec, ki pripravlja predlog zakona, bi se moral zavedati, kako globok poseg v pravice lahko povzroči neki predpis.
Vlada skoraj vsak mesec doživi poraz na ustavnem sodišču in upam, da se je iz tega vendarle kaj naučila. V času covida-19 smo se vsi srečali z nečim novim in jasno je, da se je bilo treba hitro odzvati. Kljub temu pa bi morala iti vlada po širši konsenz v zvezi z nekaterimi sprejetimi odločitvami v parlament. Državni zbor je vendarle voljen predstavnik ljudstva. Ko pa je zakon sprejet, je potem vedno možno preverjati njegove ustavne skladnosti na ustavnem sodišču. To smo pogrešali in na to smo vseskozi opozarjali. Dvakrat smo na primer dali pripombe k predlogu zakona o nalezljivih boleznih. Danes so bile vse možnosti, da bi se to področje primerno uredilo, a je umanjkal širši, politični konsenz. Večer v soboto
