Maruška Enjalbert je v Francijo kot prostovoljka mednarodne organizacije, ki skrbi za sobivanje z duševno oviranimi osebami, prvič prišla leta 2013. Takrat je spoznala svojega sedanjega moža, Francoza vietnamskih korenin. Naslednjih nekaj let, ker je v Sloveniji še zaključevala študij socialne gerontologije, je nato živela med Slovenijo in Francijo, dokler se ni leta 2018, ko se je poročila, v Francijo za stalno preselila. Najprej sta z možem živela 100 kilometrov severovzhodno od Pariza, pred dobrim letom pa sta se preselila v Haute-Savoie, predel ob meji s Švico.
Drage nepremičnine, slaba ponudba
Najprej sta sicer želela oditi iz Francije, vendar jima je pandemija prekrižala načrte, poleg tega je Maruška Enjalbert zanosila. Zato sta si izbrala jugovzhodni del dežele, »veliko bolj atraktivno regijo, kjer so dobre možnosti za zaposlitev«, pojasnjuje sogovornica. Haute-Savoie je namreč eden najbogatejših francoskih departmajev, od koder veliko ljudi hodi delat čez mejo v Švico. Poleg tega je tu močen tudi zimski in poletni turizem, posebej privlačno je jezero Annecy.
»Življenjski standard je tu zelo visok. Zelo drag je najem ali nakup nepremičnine. Za sto tisoč evrov dobiš le zapuščen hlev. Cene stanovanj se začnejo šele med 250.000 in 300.000 evrov,« pripoveduje Maruška. Kot še dodaja, od koronačasov naprej sploh ni ponudbe in cene so eksplodirale. »Francozi imajo pogosto vikend in med zaprtjem države ter z možnostjo dela od doma so mnogi ugotovili, kako pomembno je, da imaš hišo z vrtom, namesto da si zaprt v mestu v stanovanju,«
Primorka pripoveduje o fenomenu, ki je med pandemijo presvetlil svet. S to izkušnjo pa so selitve ali vsaj želje po premikih iz urbanega okolja na podeželje postale vse pogostejše. »Hiše tu pokupijo v 48 urah, saj ni ponudbe in tudi najem je skoraj nemogoč. Za krajši čas zunaj turistične sezone še dobiš kakšno stanovanje, sicer jih je velik del na Airbnbju,« o še enem globalnem problemu pripoveduje Slovenka.
Za socialno politiko v Franciji, z izjemo porodniškega dopusta, ki pri prvem otroku traja zgolj tri mesece, Maruška Enjalbert pravi, da je dobra. »Veliko je različnih oblik socialne pomoči, dobiš dodatke za otroke in subvencije za najemnino. Zato tu mladi pri 30 letih tudi ne živijo več doma.« Prav tako je zadovoljna z zdravstvom. »Ko sem šla rodit, sem imela v porodnišnici brez doplačila svojo sobo, kar velja za skoraj vsako porodnico. Za zobozdravstvene storitve ob urejenem dodatnem zavarovanju ne doplačuješ veliko. Na račun zavarovanja pa vsaki dve leti dobim zastonj nova očala.«
Med plusi življenja v Franciji Primorka našteje tudi kakovostno hrano, ki se je sicer med epidemijo podražila. »Prehrana je zelo dobra, veliko je pridelajo in v tem pogledu je država precej samozadostna.« Je pa zato manj navdušena nad francoskim delovnikom. »Mož službo začne ob 9. uri in konča ob 17.30, eno uro imajo prosto v času kosila, ki ni všteta med delovne ure. Domov pride ob 18. uri, kar bi bilo v primeru, če bi se vozil z dela v Švici, še dve uri kasneje, zaradi česar se za to možnost nisva odločila, saj nama je pomembnejše, da smo skupaj,« pripoveduje Maruška, ki zaradi nege še ne enoletnega sina trenutno ne dela. Sicer pa se je v Franciji podala na čisto novo področje. Ukvarja se s poročno floristiko, kar si je že nekaj časa želela delati, tu pa je zbrala pogum.
Manjka ji tradicija
V Franciji pogreša »več tradicije, starih običajev in navad, pa naj gre za pripravo kisanega zelja ali zaznamovanje praznikov, saj recimo Miklavža tu sploh ni, pustovanja na severu prav tako ne, veliko tradicije pa je podvržene potrošništvu«.
Med običaji, ki jih je spoznala v svojem novem okolju, pripoveduje o nedavnem prazniku – svetih treh kraljih, ko v pecivo, imenovano gallete des rois, zamesijo figurico in tisti, ki jo dobi, je »kralj«. Sicer pa za Francoze Maruška Enjalbert pravi, da so ji zelo všeč. »Ponosni so in racionalni.« Navdušuje jo tudi multikulturno okolje, zaradi česar ima prijatelje z vsega sveta. V veliki deželi, kjer je narava zelo raznolika in atraktivna, kultura pa bogata, se tudi zmanjšajo razdalje. »Navadiš se jih in tako ti ni problem se z majhnim otrokom usesti v avto in se odpeljati do morja, ki je štiri ure stran,« pravi Slovenka iz Francije.
