Smučarski skakalci so na polovici sezone v svetovnem pokalu. Novoletna turneja je bila prvi vrhunec, preostala dva bodo olimpijske igre v Pekingu in svetovno prvenstvo v poletih v Vikersundu. V skokih je glede na denarne vložke, infrastrukturo in bazo skakalcev šest velesil, realna moč posameznih reprezentanc pa se kaže tudi v razvrstitvi za pokal narodov. Čeprav je v krizi prvi zvezdnik Stefan Kraft, ki se je zaradi skrhane forme umaknil na trening, v njem vodi Avstrija. Premore štiri enakovredne fante in je tudi z novimi obrazi zmagala na obeh ekipnih tekmah. Vlogo vodilnih mož sta prevzela Jan Hoerl in Daniel Huber, ki sta dosegla tudi prvi zmagi v karieri v svetovnem pokalu, velik je tudi prispevek 36-letnega veterana Manuela Fettnerja.
Norveška ima močna aduta v Halvorju Egnerju Granerudu in Mariusu Lindviku, ki sta se začela po novem letu serijsko uvrščati na stopničke. Vikingi so pravi mojstri za tekme v zahtevnih razmerah z dežjem, sneženjem, vetrom in meglo, kar so dokazali na drugi tekmi v Klingenthalu in Oberstdorfu, ko je tekmovanje spominjalo na odprto norveško prvenstvo. Nemci so malo popustili, ko se je karavana preselila v Avstrijo, saj Karl Geiger in Markus Eisenbichler nista bila več suverena, ampak sta delala veliko napak. Japonci so skoraj polovico točk zbrali na račun trenutno najboljšega skakalca na svetu Rjojuja Kobajašija.
Slovenija šele peta v pokalu narodov
Slovenija je v pokalu narodov šele na petem mestu (slabša je le povsem razglašena Poljska), kamor je zdrsnila po sanjskem začetku. Izkupiček točk po uvodnih štirih tekmah je bil celo najboljši v zgodovini slovenskih skokov, nato pa je prišlo do zastoja. Težave so se začele z zapravljeno zmago na ekipni tekmi v zahrbtnih vetrovnih razmerah v Visli in kulminirale s kolektivnim polomom na naslednji postaji v Klingenthalu. Nadaljevanje je bilo v slogu velikih nihanj iz tekme v tekmo, od stopničk Zajca v Engelbergu ter Kosa v Garmisch-Partenkirchnu do zapravljenih priložnosti, ko nobenega Slovenca ni bilo med najboljšimi desetimi.
Anže Lanišek, ki je s sedmim mestom najboljši Slovenec v skupnem seštevku svetovnega pokala (za vodilnim Kobajašijem zaostaja 470 točk), je sezono začel atomsko in si v Ruki priskakal prvo zmago v karieri. Zalomilo se mu je na naslednji postaji v Visli, ko je v zahtevnih razmerah naredil napako na ekipni tekmi, ko je imela Slovenija avtocesto do zmage. Od takrat išče vrhunske skoke v nizu, saj je bil le še v Engelbergu dvakrat med najboljšimi desetimi. Napoved prepovedi uporabe novih vezi je načela njegovo psihično trdnost in samozavest, a je bojevnik, ki ne popušča. Laična javnost ga neupravičeno krivi, da je na nedeljski ekipni tekmi v Bischofshofnu kot zadnji skakalec poskrbel za zdrs z drugega na četrto mesto. V končni seštevek Slovenije je prispeval največ točk in bil četrti posameznik tekme. Vprašanje je, kako se bo odslej spopadal z bremenom zadnjega skakalca na ekipni tekmi in morda bo moral selektor Robert Hrgota premešati vrstni red nastopov.
Čeprav je izpustil zadnje tri tekme, je Cene Prevc z 12. mestom še vedno drugi najboljši slovenski skakalec. Med vsemi je bil doslej najbolj konstanten, vendar se je znašel v težavah, ki jih je skušal rešiti z umikom sredi novoletne turneje, da povsem zaceli poškodbo po padcu v Oberstdorfu ter zbere misli, da bo psihično in fizično konkurenčen do konca zime. Timi Zajc (13. mesto) je vzorčni primer nihanj od popolnosti do razočaranj. Izjemno je občutljiv za neugodne vremenske razmere, kar se najbolj kaže v nizki zaletni hitrosti na odskočni mizi in s tem krajših skokih.
Peter Prevc ima težave z doskoki
Lovro Kos (17. mesto) je senzacionalno odkritje sezone. Kljub vlogi debitanta je edini naredil vseh osem skokov na turneji in v skupnem seštevku končal na sedmem mestu. V tem točkovanju je bilo v 70-letni zgodovini boljših le pet Slovencev: Primož Peterka (1. in 5.), Peter Prevc, (1., 3. in 4.), Peter Žonta (3.), Franci Petek (4.) in Miran Tepeš (4.). Dosežki Kosa so toliko večje presenečenje, saj je skakalni samorastnik, ki ni produkt sistema, ampak kluba Ilirija Ljubljana. Slovenska stroka takrat, ko so izbirali skakalce za mladinsko reprezentanco in državni panožni center v Kranju, v njem ni prepoznala nadarjenosti. Doživel je podobno usodo kot nekdanji nogometni reprezentant Milivoje Novaković, ki se je le na račun lastne vztrajnosti prebijal prek klubov od pete avstrijske lige navzgor in bolgarske, da je šele pri 27 letih postal reprezentant in drugi najboljši strelec v zgodovini za Zahovićem.
Peter Prevc (28. mesto) napreduje počasneje, kot si želi. Kljub izkušnjam ima težave z doskoki in brez njegovega padca v Bischofshofnu bi Slovenija na ekipni tekmi zmagala. Žiga Jelar (50. mesto) se šele vrača v tekmovalni ritem po hudi okužbi s koronavirusom. Domen Prevc je zapravil vse ponujene priložnosti, ki jih je imel glede na odnos do dela celo preveč, in napačno stavi le na polete, kjer pa s trenutno formo nima nobenih možnosti. Brez točk sta ostala Žak Mogel in Tilen Bartol, ki sta zastala v razvoju. Odkritje lanske sezone Bor Pavlovčič je imel poleti težave s preveč kilogrami in je v tako skromni formi, da točk ne osvaja niti v drugi skakalni ligi – celinskem pokalu.
