Adiarra naj bi letela v Ljubljano prek Francije. A ko je prispela v Pariz, so ji vstop v EU zavrnili. Čeprav je imela pri sebi vse dokumente, je policija na letališču trdila, da nima dovolj denarja, nato pa, da nima vseh potrdil. Dolgo so jo zasliševali, niso ji dovolili telefonskega klica, in čeprav ni podpisala odločbe za deportacijo, so jo vrnili v Burkina Faso. Kupili smo novo letalsko karto, Adiarra pa si je ponovno morala urediti vizum. Čez nekaj dni ji je le uspelo prek Bruslja pripotovati v Ljubljano (o tem je poročal tudi Dnevnik). Težko je verjeti, da so jo leta 2019 na poti v Slovenijo iz Pariza ponovno deportirali.
Njen sodelavec Herve je imel manj sreče. Leta 2011 smo ga v Evropo povabili nekaj mesecev prej, a je veleposlaništvo vizum zavrnilo zaradi »pomanjkanja pristnih vezi s svojo državo«: neporočen, brez otrok in brez delovne pogodbe za nedoločen čas. Ker niso izvedli intervjuja – dokumente so mu zgolj vrnili skozi majhno okence – Herve niti ni mogel pojasniti, da otroka ima. A pritožba na zavrnjeni vizum ni bila mogoča.
Če so bili postopki pridobivanja vizumov za naše kolege dolgotrajni, dragi in za nekatere brez uspeha, so postopki še bolj zapleteni, ko gre za delovni vizum ali vizum za združitev z družino. Postopki so oteženi tudi zato, ker jih morajo urejati na slovenskem veleposlaništvu (in ne na za Slovenijo pristojnem veleposlaništvu), v Afriki pa je to le v Kairu. Oseba mora torej pridobiti še vizum za Egipt, pri urejanju katerega ji slovensko veleposlaništvo kaj dosti ne more pomagati.
Svobodno premikanje po tem svetu je danes vse prej kot samoumevno. Na dostop do (pre)prostega prehajanja meja vplivajo številni dejavniki, med drugim tudi, koliko denarja imamo in iz katere države prihajamo. Tisti, ki se danes čudijo, zakaj nekateri meje prehajajo brez potovalnih dokumentov ali vizumov, pozabljajo na moč potnega lista, ki ga imajo v rokah. Na spletni strani Passport index lahko ugotovimo, da s slovenskim potnim listom pridemo daleč: brez vizuma lahko vstopimo v kar 106 držav, pred odhodom pa si moramo vizum urediti le za 51 držav. Oseba z burkinafaškim potnim listom lahko brez vizuma potuje zgolj v 26 držav. Bolj ko je država nestabilna, bolj strogi so vizumski režimi. Najslabše na lestvici je bil v letu 2020 afganistanski potni list: brez vizuma je bilo mogoče vstopiti le v štiri države.
Sistem mobilnosti je izredno neenakopraven: če se ta za prebivalce bogatejših držav spodbuja, se za preostale omejuje, še posebej za tiste, ki prihajajo iz držav z visoko stopnjo revščine in nasilja. In pridobivanje vizuma za potovanje v na primer Evropsko unijo ni ne enostavno ne poceni. Postopki so dolgotrajni, zapleteni, dragi, predvsem pa ni nobenega zagotovila, da bo oseba vizum pridobila. Evropska statistika kaže, da je bilo leta 2020 zavrnjenih skoraj 50 odstotkov nigerijskih prošenj za schengenski vizum.
Situacija je še bolj zapletena, ko morajo ljudje bežati. Težko si je predstavljati, da bi si vzeli nekaj mesecev za urejanje vizuma; to bi bilo nevarno, zaradi iskanja azila pa ne bi bili niti upravičeni do turističnega, delovnega ali študijskega vizuma. Humanitarnih vizumov, ki bi omogočili varne in regularne poti v Evropo, se poslužuje malo držav: beg je tako pogosto edina možnost. Ker pa se migranti dobro zavedajo prakse nasilnih protipravnih vračanj na evropskih mejah, ki onemogočajo dostop do azila, se pri prehajanju meja mejnih prehodov izogibajo.
Ko se torej politiki sprašujejo, zakaj ljudje meje prečkajo v gozdovih in rekah, in to brez ustreznih dokumentov in vizumov, je jasno, da jim ne umanjka le medčloveška empatija, ampak tudi razumevanje dinamike sodobne mobilnosti in zavedanje lastnega privilegija (pre)prostega premikanja po tem svetu.
Barbara Vodopivec, Društvo Humanitas