V Organizacijo združenih narodov je včlanjenih nekaj več kot 190 držav. Najbrž je na svetu kakšna država, ki še ni članica. Verjetno so vse ponosne na svojo osamosvojitev in to kažejo na različne načine. Koliko jih ima muzeje, ki pričajo o njihovem rojstvu, ne vem. Predstavljam pa si, da mora biti vsak tak muzej, če se kakšna oblast odloči zanj, na vsak način nekaj posebnega, v spomin in opomin prihajajočim generacijam.
O tem, kako je zastavljena vsebina našega tovrstnega muzeja, še ne vemo veliko. Brali smo, da že ima svojega v. d. direktorja (prava direktorica morda še čaka?) in predviden denar za ustanovitev. K enkratnosti takega zgodovinskega obeležja pri nas bi po mojem mnenju nedvomno sodila nekatera dejstva in eksponati, ki bi pričali o naši izjemnosti; zaslužili bi si mesto v takem muzeju. Naštevam jih v nadaljevanju.
* * *
1. Najbolj opazen in prvi poudarek v muzeju bi nedvomno moral biti prikaz, da Vlado Republike Slovenije trideset let po osamosvojitvi države vodi oseba, ki je v kazenskem postopku. Krši ustavo lastne države, na katero je prisegla ob inavguraciji. Krši zakone te iste države. V parlamentu nespodobno odgovarja poslancem. Smeši svojo državo v mednarodni skupnosti in jo vodi v slaba zavezništva. Laže. Žali in ponižuje ljudi, ki se ne strinjajo z njo. Slovenijo je popeljala na vrh najslabših rezultatov v bitki z novim koronavirusom. Vodi financiranje soudeležbe svoje vojske v agresijah daleč od svojih meja, na svojih mejah pa uveljavlja zločinsko ravnanje z žrtvami te agresije. Žali sodno oblast, zavrača sodno pošto, razen ko vsem na očeh prejme pošto z grozilnimi naboji. Ureja pomembne zaposlitve svojim privržencem. Z denarjem iz proračuna podkuplja skupine volilcev; državljane svoje države je zadolžila za nekajkrat več, kot so bili zadolženi v prejšnji državi, ki jo prezira, četudi je bila njen zagret služabnik. Ob tridesetletnici samostojnosti slavnostno govori o ustavi, ki jo krši.
Ta oseba si zasluži spomenik v nadnaravni velikosti v osrednji dvorani predvidenega muzeja, saj si lepšega simbola za ime tega muzeja ni mogoče predstavljati.
Ob to dvorano bi bila umeščena manjša pisarna, ki bi sproti brisala včerajšnje izjave navedene osebe in jih nadomeščala z novejšimi izjavami te iste osebe, ki bi prvotne postavljale na laž.
Nad vsem skupaj bi se visoko pod stropom na steni lahko bohotila fotografija neke druge osebe, ki ne želi biti moralna avtoriteta. Ljubko zleknjena na ograjo ponosnega kamnitega stopnišča bi otožno zrla v prostor in obenem ljubeče na skulpturo v njem…
2. Pomembno mesto bi bilo namenjeno obeleženju osebe, ki je v slovenski jezik vnesla nov pomen besede »nepreklicno«. Nepreklicno odstopiš in lahko počneš neverjetne stvari, saj te pravzaprav ni. Kot prvi in edini minister v zgodovini samostojne države se po ulicah glavnega mesta med meščani sprehajaš z oboroženim spremstvom. Na te iste meščane veliš streljati z vodnim topom in gumijastimi naboji, jih obmetavati s solzivcem in jih zaplinjati, nanje spustiš robocope, pa policiste s konji in psi ter seveda – upreš se grozodejstvu, da ljudje pred parlamentom glasno berejo ustavo.
Ob statuo te osebe bi morda sodila še mama, ki bi jo vodila za roko – simbolno bi stopali čez mejo, ob tem pa sproščeno jedli kokice.
3. Namesto posamičnih obeleženj osebkov, ki so neizbrisno zaznamovali desetletja državne samostojnosti (tudi ovenčanih z doktorati na posebej ustanovljenih fakultetah, pa zasutih z denarjem sorodniških državnih naročil), naj si bo različnih ministrov, specialistov za trenje jajc ali neplačevanje davkov ali parlamentarcev, ki po svoji vesti postavljajo ceno za glasovanje po že prej omenjeni svoji vesti, pa maziljenih priliznjencev v posiljenih ali plačanih medijih, bi v posebno dvorano enostavno prenesli kip s Trga republike v Ljubljani. Tam bi vodilno figuro, Edvarda Kardelja, ki vodi skupino ljudi brez obrazov, nadomestili s figuro iz 1. točke mojega zapisa. Obiskovalci muzeja bi si v prazne obraze kar sami v duhu pričarali ognjevite in duhovite sopotnike ljubljenega vodje; čez čas bi jih kajpak pozabili, saj lahko samo ustrezna praznina lepo označuje pohlevno in zagnano čredico, ki bo čez čas itak utonila v pozabo.
* * *
Na tem mestu bi svoje naštevanje zaključil. Predlagam, da v. d. direktorja predvidenega Muzeja slovenske osamosvojitve financer muzeja zadolži za javno zbiranje predlogov, kaj obeležiti za zgodovino in uvrstiti med muzejske eksponate. Predstavljam si, da bi slovenska ljudska modrost, tako kot je prispevala k osamosvojitvi, znala dobro prispevati tudi k vsebini muzeja. Glede na to, da bodo vse to plačali, bi ljudje zagotovo znali izbrati tudi primerno ime muzeja. Nisem povsem prepričan, da bi se lahko odrekli nazivu Muzej primitivne sprevrženosti in samopoveličevanja.
Je pa še ena možnost.
Izbrišimo vse, kar bi sodilo v tak muzej.
V čast in slavo svoje države, v veličasten spomin na njeno osamosvojitev lahko kot ljudstvo slovenske besede in knjige ponosno postavimo novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK 2). Tako bi zamolčali svojo nenavadno enkratnost in se na dostojen način postavili ob bok civiliziranim državam tega sveta.
Slavko Pregl