V teh dneh je minilo natanko trideset let od desetminutnega televizijskega nagovora Mihaila Gorbačova, v katerem je 25. decembra 1991 povedal, da odstopa kot predsednik Zveze sovjetskih socialističnih republik, naslednji dan, 26. decembra, pa je vrhovni sovjet razglasil konec te države. Takrat se je od Rusije odcepilo enajst republik, ki so postale samostojne države, tudi Belorusija in Ukrajina, tri baltske pa so to storile že prej. To je predstavljalo dokončno zmago Zahoda v hladni vojni, potem ko je Sovjetska zveza (SZ) že dve leti prej izgubila prevlado v drugih članicah Varšavskega pakta.
Teh dogodkov se v Rusiji, glavni protagonistki Sovjetske zveze, zdaj ne spominjajo radi in jih ne obeležujejo. Za mnoge Ruse predstavljajo ponižanje, država ni več velesila, kot je bila SZ, ki je obvladala znaten del sveta, v 90. letih pa je tudi nenadoma strmoglavila v divji kapitalizem, ki je za veliko ljudi kljub drugačnim upom prinesel znižanje standarda in porast kriminala. Ankete kažejo, da razpad SZ zdaj obžaluje 63 odstotkov Rusov. Med njimi je tudi predsednik Vladimir Putin.
Prvi tekmec Zahoda ni več Rusija
Putin je že pred časom dejal, da je razpad Sovjetske zveze zanj največja katastrofa 20. stoletja. Kaže pa jasne namere, da moč nekdanje države obnovi. Na tem temelji njegov zdajšnji pritisk na Ukrajino, ki ji je že vzel Krim in za katero želi, da jo Zahod pusti pri miru. Moti ga, da je Nato že prisoten v tej državi in da so oblasti v Kijevu naklonjene zavezništvu, od katerega Kremelj pričakuje zagotovila, da se ne bo več širil ali v rusko okolico nameščal svojih vojakov. Drugačen je položaj v Belorusiji, ki je od lani, ko je tamkajšnji voditelj Aleksander Lukašenko zašel v težave pod pritiskom protestov, ki so bili potem zatrti, spet precej bolj pod ruskim vplivom.
Gospodarsko je Rusija danes sicer šibkejša celo od Italije, vendar ima energente, vojaški vpliv pa je v zadnjem obdobju precej razširila, denimo v Siriji in več državah Afrike. Toda glavni tekmec Združenih držav in Zahoda ni več Rusija, ampak je to že postala Kitajska. Prav ta pa slabi tudi ruski vpliv v državah srednje Azije, ki so bile nekdaj del Sovjetske zveze. Moskva in Peking sta trenutno sicer zaveznika proti Zahodu tudi v prepričanju, da so ZDA v zatonu, o čemer ju verjetno prepričuje njihov avgustovski umik iz Afganistana, in sočasno izvajata pritisk, ena na Ukrajino, druga na Tajvan.
Ukrajina na prepihu
Ukrajina je tista, kjer se bodo zdaj lomila kopja med Zahodom in Putinovimi ambicijami, četudi zadnji znaki kažejo na nekaj popuščanja, saj je Rusija v soboto prekinila vojaške manevre ob meji, potem ko je Putin kot »pozitivne« označil prve odzive Zahoda na svoj predlog pogovorov o varnostnih zagotovilih Rusiji. Pierre Haski, ugleden francoski komentator, je za televizijski kanal France 5 dejal, da se bodo ZDA na pogovorih z Rusijo, ki bodo predvidoma januarja v Ženevi, odpovedale članstvu Ukrajine v Natu, da pa tega ne bodo storile javno. Morda bi bilo dovolj že, če bi Ukrajina pristala, da postane nevtralna, nekako tako kot Finska v času hladne vojne. Vendar pa hoče imeti ruski predsednik besedo tudi glede držav, ki so že članice Nata, saj je predlagal dogovor o omejitvi vojakov v vseh, ki so to postale po letu 1997, kar pa so vse srednje- in vzhodnoevropske.
