December je mesec nasprotij. Nekje v podzavesti, morda še iz doživljanja praznikov skozi otroške oči, ga vedno znova z veseljem pričakujemo, ko pa pride, nam povzroči polno mešanih občutij in nasprotij. Konec leta je namreč čas osebnih bilanc, deljenja želja, postavljanja vprašanj o tem, kaj smo in kje smo, kam si še želimo… Ta vprašanja pogosto utišamo s hitenjem sem in tja, nakupovanjem in druženjem, toda če pogledamo december z vidika letnih časov, se narava v tem času umiri in počiva. Zimski dnevi so krajši z namenom. Narava nam ponuja temo, da se umirimo, spočijemo. Kaj pa mi počnemo decembra? Večinoma norimo. V kratek dan, ki nam ostane, skušamo stlačiti svojo rutino, zraven pridejo še nakupi, druženje, zabave, peka, čiščenje in pospravljanje.
Marsikomu je božični čas izziv, ko se ob obloženi mizi skupaj zbere širša družina. Zakaj boleči občutki prav takrat radi nastavijo ogledalo?Pravzaprav vsi prazniki pomenijo priložnost za prebuditev stisk. Posebno pa tisti, ki naslavljajo družino, saj naslavljajo odnose in vse dobro ali boleče, kar ti odnosi prebujajo. Ti prazniki nas soočajo z resnico, so kot ogledalo in zadenejo naravnost v srce. Ob praznični mizi občutki trkajo ob spoznanja, kako smo sami s seboj in kako smo z drugimi. Družinski prazniki so vedno izziv v zvezi s tem, kako domači ali tuji smo si z bližino. Kako zdržimo z bližino in vsem, kar se v nas ob bližini prebudi – hvaležnost, veselje, pomirjenost, ljubezen, napetost, stiska, neprijetni spomini. Kaj si verbalno in neverbalno izmenjujemo, ko smo skupaj – so to podpora, naklonjenost, iskrenost, hvaležnost in ljubezen ali napetost, kritika in zavrženost? Prazniki nam vsako leto znova nastavijo ogledalo in vsako leto nam dajo novo priložnost, da ponavljamo stare boleče vzorce ali pa v odnosih naredimo nekaj novega in drugačnega.
Vsekakor je december tudi mesec pričakovanj. Vse okrog nas se stopnjuje, tudi naše upanje. Za božič smo večinoma doma, mesta in nakupovalni centri se umirijo, vrata domov se zaprejo, družina se sooči sama s seboj. Tisto, kar se tam ustvari, ponavlja ali spremeni, lahko v nas prebudi radost ali razočaranje, veselje ali žalost.
Slovenci svojo žalost zelo radi utapljamo v alkoholu. Je to v tem času še pogostejše?Praznični čas daje družbeno sprejemljivo dovoljenje, da nazdravimo večkrat kot sicer. Pa vendar je razlika, če nazdravimo, ko je priložnost za to, ali pa kompulzivno iščemo priložnosti za nazdravljanje, ker se želimo izogniti neprijetnim občutkom in jih utišati. Alkohol je priročen pripomoček, ki vsaj začasno sprosti našo tesnobo, seveda pa ni edini »mehčalec«. Tesnobo si ublažimo še z drugimi nadomestki in mednje zagotovo sodi tudi hrana. Za praznično mizo pa se najdejo tudi ljudje, ki tesnobo sproščajo na druge načine, denimo z nenehnim govorjenjem.
So se stiske v družinah zaradi posledic epidemije letos še poglobile?Epidemija je številne soočila z boleznimi, izgubami ter finančnimi in tudi duševnimi stiskami. Nekatere družine je dodatno povezala, pri drugih pa se je epidemija zažrla v že načete rane in povzročila še več nasilja in alkohola. Na žalost je nekatere družine tudi razdrla.
Tako kot vsak posameznik se tudi družina sooča s tem, da mora biti psihološko močno senzibilna, vzdržljiva in fleksibilna, kar pa ni lahko, kadar stresno stanje traja dolgo časa. Biti v stalni pripravljenosti in se odzivati na to, kako se med seboj podpreti, ko nam začne zmanjkovati moči, se prilagajati na strah, nepredvidljivost in negotovost, ki jih prinaša virus, enostavno ni lahko. Zato je ozaveščanje o tem, da je naravno biti ranljiv, pa tudi o tem, kako si pomagati in se soočati z osebnimi stiskami, zelo pomembno.
Včasih je na dogajanje okrog sebe vseeno težko pogledati z vedrimi očmi.Pomirjajoča oziroma radostna misel pride, ko se notranje uredimo. To pomeni, da prisluhnemo prebujajočim se čustvom, si dovolimo začutiti čisto vsa, tudi neprijetna občutja, ne ignoriramo notranjega dogajanja in ne bežimo pred morebitno bolečino. Tisti, ki o svojih čustvih – včasih tudi prvič v življenju – spregovorijo, ugotovijo, da jim že samo ubeseditev notranjega počutja prinese fizično olajšanje in sprostitev. S tem nastane prostor za vedrejše misli. Poiščimo bližnjega, prijatelja ali neznano osebo prek telefona za pomoč v osebni stiski in delimo nekaj svojega bremena. Misli in občutja nam zbistrijo tudi narava, svež zrak, sonce in sprehod. Svoje misli pa lahko uredimo tudi tako, da jih zapišemo ali narišemo – na papirju namreč postanejo precej bolj obvladljive.
Zavedati se je treba, da nobena situacija ni dokončna, ampak je trenutna – in taki so tudi naši občutki. Tiščanje v prsih in notranji nemir si lahko predstavljamo kot nevihto, ki divja nad nami, a vemo, da se bo končala. Vmes pa je treba dihati. Življenje se bo ponovno vrnilo v svoje tirnice. Pomemben je tudi počitek. Preden zaspimo, pomislimo na vse, za kar smo hvaležni. Znanstveno je potrjeno, da je redno usmerjanje naših misli v hvaležnost brezplačni antidepresiv. Dolgoročno pozitivno vpliva na naše razpoloženje, prinaša nam smisel in upanje – prav to, k čemur stremimo v tem prazničnem času.
Žal se v tem obdobju zgodi tudi veliko samomorov. Ali bi lahko govorili o tipičnem predsamomorilskem vedenju?Med prazniki se zagotovo prebudi več stisk, pogosteje se pojavijo konflikti, vendar je v statistiki največ samomorov po praznikih, ob koncu zimskega obdobja oziroma ob prehodu v pomlad. Kritični torej niso le prazniki, ampak vsak prosti čas in dopust, ki prinaša upanje, da se bo končno nekaj spremenilo, pa se ne, vsaj ne v pričakovano smer. Zmotno je prepričanje, da je samomor povsem nepričakovano dejanje. Čeprav je morda za širšo okolico videti nepričakovan ali posledica nekega težkega dogodka (denimo ločitve, izgube…), je oseba o tem že prej razmišljala in je bil praznik oziroma določeni dogodek le sprožilec. Prav tako večina samomorilcev zavestno ali nezavedno opozarja okolico o svojem namenu. Zmotno je tudi prepričanje, da tisti, ki o samomoru govori na glas, tega ne stori. Opozorilni znaki so različna slovesa, deljenje lastnih stvari med prijatelje in sorodnike, nenačrtovanje prihodnosti, opustitev dejavnosti, splošna ravnodušnost in čustvena otopelost. Pomembno je poslušati lastno intuicijo. Treba je poslušati notranji glas, ki pravi, da nas skrbi za osebo, in o tem na glas govoriti. Treba je postaviti konkretno vprašanje: »Ali razmišljaš, da bi si vzel življenje?«
Marsikdo ne zmore sam najti ravnovesja. Zakaj je dobro poiskati strokovno pomoč?Preprosto zato, ker ni težave in z njo povezane bolečine, ki bi bila večja od nas ali življenja samega. Kadar doživljamo ravno nasprotno – in to doživljamo dlje časa, je čas, da poskrbimo zase tako, kot bi poskrbeli za otroka, partnerja, prijatelja ali nekoga, ki nam veliko pomeni. Če slednjega ne bi znali pozdraviti z zalogo iz domače lekarne, bi ga peljali k zdravniku. Kot rečeno, poiskati pomoč je izraz poguma, ne poraza. Je odsev ljubezni in osnovne skrbi do sebe, izkaz samospoštovanja. Tako kot nam zdravniki pomagajo stabilizirati naše fizično zdravje, nam znanstveno podprti pristopi, denimo strokovno usmerjen pogovor, pomagajo na poti k stabilnemu duševnemu ravnovesju.
Ob prvih pogovorih nam večina ljudi zaupa, da so potrebovali celo več let, da so se opogumili poklicati na našo telefonsko številko ali napisati elektronsko sporočilo. Marsikoga je prav obdobje v zadnjih mesecih dokončno pripeljalo do tega, da se je odločil za tak korak. Preden dovolimo pomagati samemu sebi, se torej soočimo z ogromno bolečine in poguma hkrati. Med letom je več takih obdobij, ko se poveča iskanje pomoči, denimo proti koncu šolskega leta, ko se začnejo zaključevati ocene. Stiske doživljajo otroci in starši. Tudi poletje oziroma čas dopustov je obdobje, ko sicer mislimo, da večina ljudi uživa na zasluženem oddihu, in na družbenih omrežjih spremljamo zavidljive fotografije, v resnici pa veliko posameznikov, parov in družin doživlja prave čustvene more.
