Vsak šport ima napisana pravila, pa tudi pravila, ki veljajo, ne da bi bila zapisana. Kdor jih ne upošteva, se opeče. Ljubljanska Olimpija se je opekla že kar nekajkrat. To nadaljuje tudi v novem vitaminskem obdobju. Odkar je košarka postala globalni šport, je razmerje med ameriško ligo NBA in preostalo, predvsem evropsko košarko zelo pomembno. Pravila obeh košark so se zbližala, začel pa se je tudi pretok igralcev v obeh smereh. Igralec, ki se podaja iz Evrope na ono stran oceana, mora imeti nekaj NBA-teže, izražene v uvrstitvi na listo, po kateri izbirajo igralce, ki jih bodo zaposlili ali pa prodali naprej. V skladu s pogodbeno vrednostjo dobivaš tudi minutažo. Kdor se proda prepoceni le zato, da bi igral z najboljšimi igralci na svetu, ne bo videl kaj dosti parketa. A iz Evrope v NBA pridejo samo najboljši. V obratni smeri iz ZDA v Evropo pa se najboljši skorajda ne napotijo. Tisti, ki so res nekaj vredni, so dragi kot žafran in si jih lahko privošči samo peščica najbogatejših klubov. Kar preostane, so bodisi popotniki, ki bi se radi s postankom v Evropi uveljavili, da bi jih v NBA prej prezrte zdaj opazili in vzeli, bodisi popotniki, ki vedo, da lahko s svojo veščino kaj zaslužijo le v Evropi. Prvi igrajo zato, da jih gledajo skavti, manj pa za klub. Drugi igrajo toliko, da se lahko potikajo od kluba do kluba naprej. Med njimi je vedno več takih, ki jih doma še v trojko za ljubiteljsko košarko ne bi vzeli, a se v Evropi pretakajo po nižjih ligah, srečni, da jim ni treba prati posode ali razvažati hrane.
Kaj ima to opraviti z Ljubljano in njeno košarko? Tu smo zdaj pri tistih nenapisanih pravilih. Olimpija je letos vzela pod okrilje četico takih igralcev, ki se s tr...
