Bojana Vajt zase pravi, da so že kot otroci na dvorišču imeli vsaj tri društva: proti mučenju živali, obvezno tajno društvo PGC in kulturno društvo, ki je uprizarjalo skeče za starše in druge odrasle, ki so jih nato »poplačali« z dobrotami.
»Na podoben način je leta 1996 v Kopru nastalo društvo Zrakogled: razvilo se je iz navdušenja ob izvajanju neke gledališke uprizoritve,« pojasnjuje Bojana Vajt. »Od takrat naprej je KUD AAC Zrakogled prostor, v katerem lahko ljudje na Obali uresničijo svoje ideje. Sprva smo bili zelo močni v uprizoritvenih dejavnostih, a v zadnjih letih je v ospredju založba, zraven pa ves čas izvajamo projekte, ki se navezujejo na življenje na širšem istrskem območju, ki je zaznamovano z večkulturnostjo.«
Društvena založba, ki sodeluje z množico priznanih prevajalcev in avtorjev, izdaja predvsem prevodno literaturo, povezano z mediteranskim prostorom, ter izbrane slovenske avtorje. Veliko se posvečajo poeziji in dramatiki. »Radi imamo avtorje, ki izkazujejo posebno senzibilnost, ne samo za literarni vidik svojega pisanja, ampak tudi za družbeni vidik, za obrobne skupine in dogajanja,« pravi Bojana Vajt, sicer tudi sama prevajalka.
Srce mesta
»Posebna senzibilnost za družbeni vidik« je porodila tudi idejo za projekt Srce mesta, ki je v svojo srčiko postavil naše vsakodnevne in povsem osebne izkušnje z migracijami. »Ko je vnovič izbruhnil govor o migrantski krizi, protimigrantskih zakonih in ograjah, sem začutila potrebo, da do tega zavzamem osebni odnos. Ne na teoretični ravni, češ, vsi smo ljudje, pomagati je treba človeku v stiski, ampak da se res poglobim v tematiko, da je ne bi opredeljevala s pavšalnimi stališči,« pripoveduje Bojana Vajt.
»Ugotovila sem neverjetne stvari. Sem Ljubljančanka, večino svojega življenja sem preživela v Ljubljani, glavnina mojih sorodnikov je od tam ali pa od kje zelo blizu. Bila sem prepričana, da se me migracije na osebni ravni ne dotikajo. A kaj hitro sem odkrila migrante med sorodniki - brate, ki so se v začetku 20. stoletja odselili v Ameriko in prepustili kmetijo svojim sestram, pratete, ki so vse življenje služile v avstrijskih mestih in Zagrebu kot gospodinjske pomočnice, ugotovila sem, da tudi priimki mojih prednikov niso ravno slovenski; eden izvira iz madžarske, drugi verjetno iz germanskega sveta. Spomnila sem se na svoje prijatelje, ki so se izselili v času krize, ko v Sloveniji niso dobili služb, navsezadnje na svojega brata, ki ga je želja po študiju nečesa, česar pri nas ni bilo mogoče študirati, odpeljala na univerzo v Prago, ki mu je bila tako všeč, da je tam ostal,« našteva Bojana Vajt.
»Skozi razmišljanje o migracijah svojih bližnjih sem postala še bolj del vsega sveta,« pravi Bojana Vajt. Nastala je ideja za večjezično otroško slikanico z naslovom Srce mesta. »Zamislila sem si jo kot spodbudo k pripovedovanju teh migrantskih zgodb. Meni je zelo žal: ko sem bila majhna, me to ni zanimalo, zdaj ko pa me zanima, pa ljudi, ki bi mi znali kaj povedati, ni več. Pomembno je, da poznamo družinske zgodbe. Več bi si morali pripovedovati,« je prepričana Bojana Vajt.
Na pot!
Srce mesta je tako kmalu preraslo v celovit projekt, podprt s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014-2021, namenjen učiteljem, razrednikom, profesorjem, učencem zadnje triade osnovnih šol ter dijakom srednjih šol po vsej Sloveniji.
»Zdelo se mi je pomembno, da mladi začutijo, da so migracije spremljevalke človeštva od samega začetka. Da se tičejo vseh nas. Slovenska zgodovina je polna množičnih migracij – bila so obdobja, ko so se praznila celotna območja, Dolenjska, Primorska, Prekmurje. Vozovnica za Ameriko je bila dediščina, ki so jo starši predajali otrokom. Čeprav Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije na to temo izda ogromno krasnih knjig, čeprav obstajajo revije, radijske in televizijske oddaje, pri nas še zmeraj ni zavedanja, da smo pravzaprav narod migrantov.«
Projekt Srce mesta je šolarje in dijake soočil z migracijami na zelo preprost, a učinkovit način: prek zgodb lastne družine, zgodovinskih dogodkov ali zgodovinskih osebnosti. »V osnovnih šolah so šolarji izdelovali selitveni zemljevid razreda. Skupine od tri do pet učencev so na plakat napisali svoj kraj, nato pa puščice z imeni krajev, v katere so se izselili njihovi bližnji - sorodniki, znanci, prijatelji. Na drugo stran so vodile puščice s kraji, iz katerih so prihajali njihovi predniki. Pozanimali so se doma, izvedeli družinske zgodbe in v nekaj minutah so imeli pred sabo sliko sveta. Ko smo skupinske plakate povezali v selitveni zemljevid celega razreda, so puščice prav zmeraj vodile na vse kontinente,« pripoveduje Bojana Vajt.
»Formirala sem se v 70. tih, 'prilepljena' na Radio Študent, v 80. tih pa sem RŠ tudi soustvarjala in takrat je bil nevladni sektor močan, vpliven, potreben, dal je velik prispevek k družbenim spremembam. Zdi se mi, da je zdaj spet takšen čas, ko nevladni sektor nujno potrebujemo. Ne le, ker je treba osmisliti nove vizije in pristope, pri čemer je nevladni sektor mnogo bolj kreativen, saj na stvari gleda širše, ampak tudi zato, ker je vladni sektor tako zatajil. Nevladni sektor se ukvarja s stvarmi, s katerimi bi se moral ukvarjati vladni sektor. To me dejansko boli: da se morajo prostovoljci ukvarjati s tem, da imajo ljudje za jesti in da jih ne zebe. A tako tudi jaz plavam s tokom časa in sem bolj kot kdaj prej vpeta v nevladno sfero. Skušam delati nekaj, za kar se mi zdi, da ima smisel,« pravi Bojana Vajt.
