Ko boste videli letošnji Dune, boste razumeli, zakaj ni uspel Dune, ki ga je leta 1984 posnel David Lynch. Po 155 minutah avdiovizualnega napada vam bo vse jasno. Ameriški režiser je adaptacijo romana Franka Herberta pač posnel prezgodaj. Namesto v dvajsetem bi jo moral posneti v 21. stoletju. Ker ko boste gledali film Denisa Villeneuva, boste pomislili na tisto, kar je v pogovoru s Slavojem Žižkom dejal Janis Varufakis. Nekdanji grški finančni minister pravi, da se je kapitalizem že sesul in da ga je nadomestil tehnofevdalizem. In bolj ko boste gledali Villeneuvov Dune, bolj si boste mislili, da gledate kapitalizem, ki se je sesul nazaj v fevdalizem. V Dunu je namreč že vse sprivatizirano, v Dunu se reciklirata celo znoj in urin.
In bolj ko boste gledali ta pusti, peščeni in človeku neprijazni planet Arrakis, bolj se vam bo pred očmi slikala od neskončne akumulacije upehana zemlja, ki jo je s peščenimi viharji vred v Medzvezdju že prikazal Christopher Nolan. A če je bilo v filmu iz leta 2014 še nekaj kmetijstva, tukaj te opcije preprosto ni več. Nihče se ni držal pariškega podnebnega sporazuma; produktivizma in kriznih ciklov ekonomije, ki jo živimo, je bilo v tej verziji človekove prihodnosti že preveč. A če ste mislili, da je to konec izkoriščanja, ste se zmotili. Ta kapitalizem, ki se je sesul nazaj v fevdalizem, je namreč neskončno prilagodljiv in iznajdljiv. Ko ni bilo več dreves, ptic, facebooka, uberja in vode, je monetiziral tisto, kar je še ostalo – monetiziral je pesek.
Da, prav ste prebrali. Če je bila v Deželi nomadov za tiste, ki jih je izpljunil kapitalizem, rešilna bilka to, da so po neskončnih ameriških cestah oddrveli v puščavo, tokrat pred doktrino profita niso več varni niti tam. Tam namreč zdaj orjaški žetveniki iz peska luščijo »začimbo«; medzvezdno verzijo nafte, brez katere imperiju živeti ni. In ko vrhovni imperator na peščenem planetu Dune, kjer je bil nekoč morda trg, zdaj pa je fevd, kjer so bili nekoč morda svobodni, zdaj pa tlačani, namesto vulgarno bogate dinastije Harkonnen namesti prav tako militarizirane, a razsvetljene kolonialiste hiše Atreides, je seveda jasno, da bomo gledali igro prestolov. Da bomo gledali reprizo vseh tistih vojaških intervencij na Bližnjem vzhodu.
Villeneuve se pač ne trudi olepševati stvari. Villeneuve se ne ukvarja s političnimi dialogi in monologi v kurzivu iz knjige. Villeneuve je Herberta prebral in prešel naravnost k bistvu. Če je Amerika rekla, da je šlo za svobodo in orožje množičnega uničenja, baron Vladimir Harkonnen, ki ga igra Stellan Skarsgård, pravi, da ima samo eno zahtevo – dohodek. »Zato izžemaj, Rabban. In izžemaj močno,« razlaga nečaku poslovni model. Širjenje demokracije in osvobajanja tretjega sveta. In ko ga potem Rabban, ki ga igra Dave Bautista, vpraša, kaj naj naredi z modrookimi staroselci, ki živijo v sožitju s puščavo, se upirajo in reciklirajo, ekonomija pa jih ne zanima, je rešitev pričakovana. »Vse jih pobij,« slišimo povelje.
Seveda – Villeneuve ne ovinkari. Vse to ekonomsko in okoljsko pustošenje, razlaščanje in prilaščanje razgali kot genocidno, izkoriščevalsko in destruktivno. In zato ne izgublja časa s pojasnili, temveč besede iz knjige destilira v čisto filmsko izkušnjo. Iz sipin skačejo puščavski črvi, v zraku plahutajo ornitopterji, po kotanjah pa se plazi zvezdniška zasedba. Vsak kader je lepši od prejšnjega, vsaka scena večja od prejšnje, Hans Zimmer pa igra tako hipnotično, psihedelično in udarno, da trga že družbeno tkivo. Da, tako je verjetno slišati in videti kapitalizem, ki se je sesul nazaj v fevdalizem. Nasilno, brezobzirno in samopomembno. Nič čudnega torej, da liki umirajo, še preden se navežemo nanje. In da je Villeneuvov Dune sicer pomensko bogat, a tudi čustveno odmaknjen. Da stil več kot očitno tolče čez vsebino. Saj veste – kot kapital čez človeka in okolje.
