Cena bakra se je spustila pod deset tisoč dolarjev na tono, z večletnega vrha se je spustila tudi cena surove nafte. Podoben trend smo zaznali tudi pri cenah drugih pomembnejših industrijskih surovin. Rast cen surovin in energentov pa ne skrbi zgolj centralnih bankirjev, ampak tudi industrijska podjetja, ki so za prihodnje leto že začela napovedovati dviganje cen svojih proizvodov, s čimer bodo na končne uporabnike prenesli nekaj dviga cen vhodnih elementov.
Rast cen industrijskih materialov, predvsem železa in jekla, bi lahko povzročila tudi nadaljnjo rast cen že tako pregretega nepremičninskega trga, saj nepremičninski trg predstavlja tretjino celotnega povpraševanja po jeklu, kar pomeni, da njegova cena v veliki meri vpliva na strošek gradnje in posledično na prodajno ceno nepremičnine. Centralne banke so se zaradi vsega tega znašle v zelo kočljivi situaciji. Še vedno ni kristalno jasno, ali je za nedavno skokovito rast cen kriva pandemija covida-19 in se bo celotna situacija prihodnje leto umirila brez posega v denarno politiko ali pa gre za »legitimni« inflacijski pritisk, ki bi brez intervencije centralnih bank vodil v vedno močnejšo rast cen, nočno moro vsakega centralnega bankirja. Dvig obrestnih mer bi v primeru, da gre za »tranzicijsko inflacijo«, lahko močneje zavrl globalno gospodarsko rast, saj svetovna ekonomija še vedno čuti negativne posledice pandemije. V primeru dejanskih inflacijskih pritiskov bi neaktivnost centralnih bank lahko vodila v strmo rast cen in inflacijo, ki bi jo bistveno težje odpravili, kot če bi to začeli že danes. Dogajanje na blagovnih borzah kaže, da (vsaj trenutno) investitorji ocenjujejo, da so šle cene surovin in energentov predaleč in da bi bilo za vse morda najbolje, da se ta trend ustavi, centralni bankirji pa bi zagotovo bili veseli tudi kake korekcije na trgu surovin in elementov.
