Prav takšne objekte bi morala država najbolj spodbujati, kajti hiša ni bistveno dražja od običajnih, je bila pa že takrat skoraj ničenergijska, kar bo v kakem letu obvezen standard za vse. Dejstvo, da omenjena hiša stara že nad 10 let, nam govori dvoje: da skoraj ničenergijska gradnja ni nič novega, da jo poznamo in obvladujemo in da je le stvar odločitve v naših glavah, kako naprej. In da ni treba čakati na nove predpise, ki bodo nekaj takšnega tudi zahtevali.
Ekološka in trajnostna gradnja
Bistvena razlika med masivno in montažno gradnjo je ekološki vidik. Montažna gradnja lahko uporablja materiale, ki imajo zelo malo vgrajene dodatne energije za proizvodnjo, zato je okoljsko bolj primerna, manj škoduje okolju in dosega kar velike okoljske subvencije za takšno gradnjo.
Nova direktiva o skoraj ničenergijski gradnji bo tako po eni strani spodbujala gradnjo iz materialov, ki povzročajo okolju čim manj škode, torej da je za njihovo proizvodnjo potrebne čim manj energije, po drugi strani pa bo zahtevala od vsake stavbe, da k obratovalnim potrebam tudi sama doprinese nekaj obnovljivih virov energije. To so lahko sprejemniki sončne energije za ogrevanje sanitarne vode, fotovoltaika, biomasa in podobno. Čeprav so toplotne črpalke postale obvezna oprema novih stavb, je treba vedeti, da potrebujejo električno energijo in da niso poceni. Ob tem pa imamo na razpolago dva popolnoma obnovljiva vira energije: sončno energijo in biomaso (ko je sonca premalo).
Ogrevanje in hlajenje
V sodobnih stavbah so potrebe po ogrevanju in hlajenju zelo, zelo majhne. Govorimo o dveh ali treh kilovatih moči pri največji porabi, to je denimo (za ogrevanje) identično moči dveh fenov za sušenje las. In ker toplotne črpalke lahko grejejo in hladijo, je nekako logična odločitev, da vgradimo takšno napravo in na vse drugo pozabimo. Torej bi navadna reverzibilna klimatska naprava lahko ogrela in pohladila manjšo pasivno hišo. Ob takem razmišljanju pozabljamo na ogrevanje sanitarne vode, za katero potrebne količine energije ne moremo zmanjšati. Za dve tretjini potrebne energije za pripravo sanitarne vode lahko poskrbijo dva ali trije sprejemniki sončne energije, katerih vrednost skoraj v celoti subvencionira država. Preostanek potrebne energije za ogrevanje sanitarne vode in hiše pa lahko pridobimo iz biomase, lesa, ki ga ima Slovenija v izobilju in predstavlja pomembno naravno in tudi energijsko bogastvo, saj gre za uskladiščeno sončno energijo. Ob uporabi intenzivnega naravnega nočnega prezračevanja aktivno hlajenje samostojne hiše zunaj mest ni potrebno. V mestih, kjer se ponoči zrak ne ohladi dovolj, pa je priporočljiva navadna klimatska naprava, ki jo vgradimo na vrhu stopnišča in je v večini primerov dovolj za ohlajevanje in predvsem razvlaževanje zraka v obeh etažah.
Prezračevanje
Brez prezračevanja z dobro rekuperacijo v bodoče ne bo šlo. To velja tudi že lep čas, kar lahko najbolje potrdijo tisti, ki so sistem v svoje hiše že vgradili, pa tudi tisti, ki tega niso naredili in jim je danes zelo žal, da so se odločili tako. V nekaterih severnih evropskih državah že lep čas ni mogoče zgraditi nobene nove stavbe brez sistema rekuperacije. Tako kot se zrakotesnost ali toplotna izolacija kasneje zelo težko uredi, kot je treba, je enako tudi pri prezračevanju: že pri snovanju in gradnji je treba to upoštevati in napeljati cevi, kasneje bo to težje izvedljivo in bistveno dražje. Seveda pa je v poplavi raznih rešitev treba izbrati v vseh ozirih optimalno, to je centralno prezračevanje z visokim toplotnim izkoristkom in v naših pogojih z entalpijskim prenosnikom toplote.
Predpisi in naše obnašanje
Predpisi so neka minimalna obveznost, nikakor maksimalni napor, ki ga lahko storimo. Kako graditi, je odvisno od naše odločitve. Po minimalnih standardih, ki jih zahtevajo tehnični predpisi, se ravnajo le tisti slabi investitorji za trg, ki hočejo prodajati predvsem lokacijo in kvadratne metre, kakovost in ekologija pa jih prav nič ne zanimata. In če še nismo prepričani v pasivno gradnjo in lastno proizvodnjo energije, bodimo vsaj razumni in naredimo že danes dom prihodnosti. Ker ga znamo narediti in ker ni bistveno dražji, predvsem pa zato, ker bomo kasneje zelo težko zvišali kakovost objekta.
Vzorniki na tem področju bi morali biti v javnem sektorju, kjer jih številne mednarodne in domače zaveze že dolgo silijo v vzorčno napredno ekološko in trajnostno gradnjo. In spet se srečamo s konkretnimi osebami, ki odločajo: nekateri napredno in pametno, nekateri pa imajo glavo še v prejšnjem stoletju. To slednje ne velja za direktorico Stanovanjskega sklada MOL, pod vodstvom katere je pred več leti nastal prvi skoraj ničenergijski stanovanjski blok oziroma naselje Polje II, ob tem še prva pasivna večstanovanjska stavba v Šiški in kompleksna energetska prenova dveh stanovanjskih blokov. Namesto da bi se te vzorčne napredne primere skoraj ničenergijske gradnje preučilo in bi bili za vzor nadaljnjim javnim in zasebnim investicijam, je z njenim odhodom odšla tudi napredna miselnost v tem stanovanjskem skladu, v drugem velikem (republiškem) stanovanjskem skladu pa tudi nimajo posluha za napredno okoljsko optimalno gradnjo, na katero prisega Evropa z zeleno prenovo.
Kot bi delali zase
V bodoče bomo prav gotovo gradili po vzoru pasivnih hiš, ki bodo imele tudi svoj obnovljiv vir energije in ki bodo trošile izredno malo energije, bivanje v njih bo udobno in varno. In tudi v tem okviru bodo dokajšnje razlike: od doseganja minimalnih zahtev po predpisih do bistveno bolj ambicioznih projektov. Prej ali slej bodo boljši in bolj napredni projekti tudi bolj ekonomsko donosni za investitorje, ki bodo zato začeli delati projekte za trg enako kakovostno, kot bi jih delali zase.
