Ko smo pred petimi leti prvič objavili razpis za najbolj varčno hišo v Sloveniji, si niti v sanjah nismo predstavljali, da bo preskok od povsem običajnih (zdaj jih že lahko imenujejo potratne) zgradb do pasivnih oziroma ničenergijskih stavb tako hiter in obvezen prav za vse lastnike oz. upravljalce novih in obnovljenih stavb pri nas. V predlogu novega Nacionalnega energetskega programa do leta 2030, v Direktivi o učinkoviti rabi energije in še v nekaterih drugih dokumentih je namreč predvideno, da morajo biti prav vse nove in obnovljene stavbe do leta 2020 zgrajene tako, da za svoje obratovanje skoraj ne bodo potrebovale energije. V javnem sektorju, ki naj bi bil v prihodnje za zgled, pa naj bi se to zgodilo že do leta 2018.
Glede na dosedanjo prakso, ko imamo v naši državi komaj nekaj deset pravih zasebnih pasivnih hiš (za ogrevanje porabijo manj kot 1,5 litra kurilnega olja na kvadratni meter na leto) in samo kakšno plusenergijsko, v javnem in poslovnem sektorju takih zgradb tako rekoč ni ali pa so izjemno redke, bi lahko sklepali, da se bo moral v prihodnjih desetih letih zgoditi pravi čudež, če bomo hoteli uresničiti (pre)ambiciozno zastavljene in do EU obvezujoče cilje. In povrhu vsega še v časih vsesplošnega zategovanja pasu in malodušja.
Ničenergijske hiše so edina alternativa
Med nami najbrž ni veliko takih, ki verjamemo, da se bodo v prihodnjih letih na tem področju zgodili tektonski premiki. Drugih možnosti namreč sploh nimamo, če se želimo izogniti nepredvidljivim posledicam vse bolj grozečih podnebnih sprememb.
V uredništvu priloge Moj dom se tega zavedamo, zato tudi letos (že šestič zapored) razpisujemo nagradni natečaj Energetsko učinkovita stavba 2012, s katerim želimo tudi mi prispevati svoj delež pri preskoku v novo dimenzijo bivanja in prehoda v brezogljično družbo. Izkušnje iz preteklih razpisov, kjer smo v zadnjih petih letih predstavili nekaj sto najrazličnejših primerov dobrih praks tako pri gradnji kot pri obnovi stanovanjskih in drugih zgradb, nas spodbujajo, da tudi sami vložimo še več truda in prav s primeri dobrih rešitev poskušamo usmerjati bodoče graditelje ničenergijskih zgradb, tako zasebnih hiš kot večstanovanjskih blokov, poslovnih zgradb in seveda javnih ustanov. Prav slednje naj bi bile v prihodnje zgled vsem ostalim.
Zdaj so (na žalost) vse prej kot to, zato želimo tudi s pomočjo našega razpisa poiskati tako javne kot tudi poslovne zgradbe v naši državi, ki bodo drugim lahko za zgled, čeprav se zavedamo, da bomo morali zgradbe, ki za obratovanje skoraj ne potrebujejo dodatne energije iz omrežja, iskati z lučjo pri belem dnevu. A kakšno bomo zagotovo našli, v prihodnje pa jih bo zagotovo iz leta v leto več. O tem smo trdno prepričani; čeprav je v praksi polno preprek, predvsem neznanja in pomanjkanja pravih informacij, se zadeve vendarle počasi pomikajo v pravo smer.
Tako kot zastava 101 bodo izginile tudi potratne stavbe
Tisti graditelji oziroma upravljalci tako zasebnih kot tudi javnih objektov, ki razmišljajo o gradnji in obnovi objektov oziroma za to že pridobivajo dokumentacijo ali jo celo že imajo, sebi oziroma lastnikom delajo nepopravljivo škodo, če še gradijo oz. obnavljajo objekte na star, klasičen način. V prihodnjih letih bodo namreč svoje neznanje oz. nezaupanje najprej občutili pri stroških za ogrevanje, v prihodnje pa bodo tako in tako morali svoje objekte »uskladiti« s standardi skoraj ničenergijskih hiš. Prav tako velja za najrazličnejše projektante in izvajalce. Če se še niso prilagodili »novim« razmeram, jih takoj odslovite in poiščite druge! V naši prilogi smo doslej predstavili kar nekaj takih primerov, ko so investitorji celo med gradnjo objektov zamenjali projektante ali izvajalce.
Seveda se vse začne in konča pri denarju. Tega seveda ni nikoli dovolj, še zlasti ne v teh časih. Naložbe v gradnjo pasivnih oz. ničenergijskih hiš so po izračunih poznavalcev res nekoliko višje od klasične gradnje. Ali pa tudi ne. Podobno kot pri avtomobilih namreč na naših cestah skoraj ne vidimo več nekdaj priljubljenih zastav 101 in podobnih avtomobilov iz 60. ali 70. let, ampak so jih zamenjali sodobni avtomobili, ki so bistveno manj požrešni, varnejši, hitrejši in podobno. Tako kot smo pri avtomobilih Slovenci naredili velik preskok po osamosvojitvi, nas zdaj nekaj podobnega čaka tudi na področju zgradb. Kar je v začetku devetdesetih pomenil nacionalni program gradnje slovenskih avtocest, naj bo v prihodnje nacionalni program gradnje in obnove ničenergijskih zgradb.
Tako kot gradnja avtocest bi morali biti tudi gradnja in obnova ničenergijskih stavb v nacionalnem interesu, vendar je med njima velika razlika. Z gradnjo avtocest smo seveda poleg številnih pozitivnih učinkov nehote povzročili ogromno škodo okolju, ki je najbolj opazna v obliki enormnega naraščanja toplogrednih plinov. Prav to je namreč eden izmed bistvenih razlogov, da v EU in tudi drugod po svetu zdaj mrzlično iščejo rešitve za omilitev pretiranega onesnaževanja ozračja. In prav na področju učinkovite rabe energije (URE) in obnovljivih virov energije (OVE) je teh rezerv največ oziroma so z narodnogospodarskega stališča najpomembnejše.
Bo imel novi mandatar dovolj posluha za prihodnost?
V tem je tudi največji izziv za vse prihodnje vlade. Žal ga tako vlada Boruta Pahorja kot vlada Janeza Janše in tudi prejšnje niso zaznale kot razvojno prednost za Slovenijo, ampak predvsem kot problem, ki na koncu veliko stane. Zato upamo, da ga bo nova vlada prepoznala kot največji in najhitreje v praksi uresničljiv izziv za vse državljane Slovenije in predvsem kot razvojni izziv slovenskega gospodarstva in znanosti. Slovenska podjetja in raziskovalne inštitucije namreč že zdaj izdelujejo številne izdelke in naprave s področij URE in OVE (sončne celice, toplotne črpalke, peči na biomaso, sončne zbiralnike, izolacijske materiale, lesene hiše in še marsikaj drugega), zato bi morala nova oblast prav z dodatnimi spodbudami omogočiti še hitrejši razvoj teh dejavnosti, ki tudi v kriznih časih prinašajo veliko rast, novo dodano vrednost in ustvarjajo dobičke.
Če pa temu dodamo še velike posle, ki se ob tem ponujajo gradbincem in različnim podizvajalcem pri gradnji in obnovi več sto tisoč zgradb po vsej Sloveniji, bi bila prava katastrofa, če nova vladna ekipa ne bi zaznala tega razvojnega impulza, ki kar čaka, da bo nekdo pritisnil na gumb. Če ob tem dodamo še priložnosti, ki jih ponujajo slovenski gozdovi s svojo neizrabljeno biomaso, se samo v tem delu skriva nekaj sto milijonov evrov »rezerve«, ki bi jo namesto nakupa vse dražjih uvoženih goriv za ogrevanje uporabili za pripravo biomase za ogrevanje in odpiranje številnih delovnih mest na podeželju.
K temu lahko prištejemo še 798 milijonov evrov, kolikor je v novem Nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost predvidenih javnih sredstev za spodbujanje URE in OVE od leta 2011 do 2016, in seveda nekajkrat toliko zasebnih in drugih javnih sredstev, ki jih bodo v prihodnjih letih vložili investitorji, lahko govorimo o nekaj milijardah, ki bi se lahko v prihodnjih letih prelile v sektor gradenj in obnov. To pa pomeni, da za preskok do ničenergijskih stavb ne bo treba čakati na čudež. Vse pa bo odvisno od tega, ali bo predsedniški fotelj na Gregorčičevi v prihodnjih tednih zavzel človek z vizijo in posluhom za prihodnost.
