Ne Haruki Murakami, ne Margaret Atwood, ne Ljudmila Ulicka, ne Annie Ernaux, Nobelovo nagrado za literaturo prejme tanzanijski prozaist Abdulrazak Gurnah, so včeraj sporočili iz Švedske akademije. Mnogi ljubitelji dobre literature se strinjajo, da je po – če se spomnimo samo zadnjih nekaj let – Belorusinji Svetlani Aleksijevič, Američanu Bobu Dylanu, na Japonskem rojenem Britancu Kazuu Ishiguru, Poljakinji Olgi Tokarczuk, Avstrijcu Petru Handkeju in Američanki Louise Glück čas za afriškega nagrajenca, in največ jih je stavilo na kenijskega literata Ngugija wa Thiong'a. Kdo je bil v ožjem krogu nominirancev, bomo lahko izvedeli šele čez 50 let, a Abdulrazaku Gurnahu gre največje priznanje v svetu literature za »brezkompromisno in sočutno ubeseditev posledic kolonializma in usode beguncev v prepadu med kulturami in celinami«.
Angleščina namesto svahilija
Gurnah (1948) je otroštvo preživel na Zanzibarju. Ko se je po mirni osvoboditvi izpod britanske vladavine leta 1963 tam kasneje razplamtela revolucija, so bili prebivalci arabskega porekla otok primorani zapustiti. Komaj osemnajstleten se je moral posloviti od svoje družine, v Veliko Britanijo je prispel kot begunec. Pisateljevati je začel pri enaindvajsetih letih, namesto svahilija je izbral angleščino. Leta 1982 je doktoriral na Univerzi v Kentu, kjer je še leta kasneje – do svoje nedavne upokojitve – predaval angleško in postkolonialno književnost, osredotočal se je na literarno ustvarjalnost Woleja Soyinke, Ngugija wa Thiong'a in Salmana Rushdieja. Na Zanzibar se je smel vrniti leta 1984, ko je lahko ponovno videl kmalu zatem umrlega očeta.
Nobelovo nagrado mu je kot prvemu tanzanijskemu pisatelju, sicer pa tudi prvemu temnopoltemu Afričanu po že omenjenem Soyinki, ki je postal nobelovec leta 1986, prineslo deset romanov in serija kratkih zgodb. Povezuje jih krovna tematika travme begunstva, vseprisotni nostalgiji po nedotaknjeni predkolonialni Afriki pa se je Gurnah v svojih delih vedno izogibal.
Prevodov (še) nimamo
Spomin in odtujenost sta postala ena ključnih motivov njegovih del že s prvencem, romanom Memory of Departure (Spomini na odhod) iz leta 1987, ko dogajanje še ostaja na afriškem kontinentu, v romanu Pilgrims Way (Romarjeva pot) se protagonist že znajde v novi, britanski domovini. Romanu Dottie (1990) je namenil junakinjo, ki raziskuje svojo identiteto, konkretneje pa je Abdulrazak Gurnah na svojo pisavo opozoril z delom Paradise (Raj; 1994), v katerem se je navezal na Conradovo Srce teme; roman je prejel nominacijo za bookerja.
Z izkušnjo begunstva in bojem proti rasizmu je nato napolnil še romaneskno pripoved Admiring Silence (Občudujoč tišino; 1996) in priljubljeno delo By the Sea (Ob morju, 2001), ob preostalih romanih pa je nazadnje, lani, izdal še Afterlives. Posveča se zgodbi dečka, ki so ga v času nemške kolonizacije Afrike družini odtujili tuji vojaki, leta kasneje pa se v vojni bojuje proti svojim lastnim ljudem.
Nekoliko podrobnejši očrt Gurnahovih del je nemara nujen tudi zato, ker v slovenščini nimamo še nobenega njegovega prevoda, z izjemo ene od pripovedi v zbirki Zgodbe nekih ljubezni (2010). So pa redki izvodi njegovih romanov v angleščini in italijanščini včeraj nemudoma pošli v vseh slovenskih splošnih knjižnicah; strah, da nihče več ne bere, je bil tako vsaj en dan odveč. Kot so sporočili iz Stockholma, je Gurnaha telefonski klic z dobro novico nekaj ur pred razglasitvijo presenetil v kuhinji (tudi pisatelji so ljudje). »Bilo je takšno presenečenje, da sem moral počakati na uradno razglasitev, da sem dojel,« je za zdaj uspelo povedati nič več spregledanemu nagrajencu.
