Daniel Craig je svojo bondovsko kariero začel pred petnajstimi leti s filmom Casino Royale (2006), ko je v prvem prizoru pokvarjenemu uradniku, ki je prodajal državne skrivnosti, sredi Prage razlagal, kako je z glavo njegovega kontakta renoviral stranišče. Prijetna službena zgodbica. Craig se je v prvih desetih minutah umazal bolj kot njegovi predhodniki v celem filmu, nato pa po gradbiščih lovil teroriste, razstreljeval ambasade in igral poker z astmatičnim Madsom Mikkelsenom. Vozil je tako forda kot astona martina, v kopalkah in tridelni obleki pa zapeljeval tako neporočena kot poročena dekleta. Daniel Craig je pač od samega začetka to počel tako, kot da Jamesa Bonda igra že od nekdaj – kot da pred njim sploh ni bilo pravih Bondov.
Daniel Craig je manekenskega Bonda tipa Timothy Dalton in Pierce Brosnan v novem zagonu franšize nadomestil s podobo surovega, stvarnejšega tajnega agenta, fizični prepričljivosti pa vseeno znal dodati šarm plejboja in polno lopato britanske karizme. Kot nihče prej je poosebil človeka s terena. Operativca, ki poskrbi, da so stvari narejene, in popravlja tisto, kar zagrešijo tisti nad njim. Človeka, ki mu ni ušel nihče in bi našel tudi Toninov izginuli tovornjak. Novodobna bondijada je bila rojena. Bila je tudi finančno uspešna; dosedanji filmi so v blagajne prinesli več kot tri milijarde dolarjev. Po uspehu prvenca so sledili povprečni Kvantum sočutja (2008), noirovska poslastica Skyfall (2012), še en povprečnež Spectre (2015), peti celovečerec pa sedaj zaokrožuje zgodbene niti štirih predhodnikov.
Hkrati svojo bondovsko pot zaključuje tudi Daniel Craig. Res je sicer, da ima še vedno več las kot Sean Connery v prvem bondu Dr. No (1962), a ti niso več plavi, temveč sivkasti. Če je Craig začel bondovsko pot v poznih tridesetih, je sedaj star že 53 let, v tem času pa se je upokojil tudi njegov Bond, ki uživa življenje na Jamajki. A ko se na obzorju znova pojavi kriminalna organizacija Spectre, ga ni treba prositi dvakrat, da stopi do upravne enote in obnovi licenco za ubijanje, pa čeprav je šifra 007 medtem že oddana. Kot prva ženska jo je prevzela britanska igralka jamajških korenin Lashana Lynch, v režisersko sedlo pa se je kot prvi Američan usedel Cary Fukunaga. In Fukunaga režira vsak akcijski prizor, kot da bi šlo za zadnjega.
Na Norveškem, v Italiji, na Ferskih otokih in v Veliki Britaniji pesti, naboji, motorji in avtomobili tolčejo in hrumijo po glasbenih taktih Hansa Zimmerja, kot da želijo ves čas preverjati, koliko moči je še ostalo Craigu. Prav v vsakem vratolomnem kadru so namreč možnosti zložene proti njemu. Nasproti mu tako ne stoji več en, ampak dva oskarjevca. Christoph Waltz je znova Ernst Stavro Blofeld, Rami Malek pa tokratni dežurni zlikovec Lyutsifer Safin – anarhist, ki rad vrtnari. Manjkata samo še vodni top in solzivec. Tako je, kot bi Bonda prav na vsakem ovinku želeli vprašati: Ali imaš že dovolj ali je že čas za smrt? On pa jim po vsakem udarcu, vsakem padcu in vsakem prejetem naboju med zobmi odgovarja: Ne še, ni še čas za smrt.
Tako je pač s tradicijo: zanesljiva in stabilna je, ne uklanja se zlahka. V eri Daniela Craiga pa se je spreminjala tako, da je določene bondovske arhetipe porušila, tam, kjer je bilo zaradi identitete treba, pa jim je pomežiknila. S Craigom je bondovski film postal moderen triler, ki je konkretno zavrtal po psihi svojega protagonista, ob tem pa zadržal spektakel in otoški glamur. V filmih Casino Royale in Skyfall je bila mešanica resnega vohunskega filma in zabave tako rekoč popolna. Ni čas za smrt teh višav ne doseže. Antagonisti so slabše zgrajeni, melodramatični monologi izzvenijo v prazno, motivi obvisijo v zraku. Slovo ni brez napak, a nekaj je presneto jasno – Daniel Craig je postavil letvico višje. Izstopal je tudi takrat, ko niso izstopali filmi. Naslednjega Bonda bomo sodili po njem.
