Navsezadnje je bil Renoirjev film Velika iluzija leta 1939 tudi prvi neameriški film, ki je bil nominiran za oskarja. In da ne bo zamere: francoske igralke – tudi v njihovi kategoriji bo izbor desetih izredno težak – pridejo na vrsto v eni od naslednjih sobot.
Charles Boyer, 1899–1978
Eden prvih francoskih igralcev, ki so se prebili v Hollywood, tam podpisali bogate pogodbe in uspeli, je bil rojen v Figeacu južno od Pariza. Menda je prvi film videl šele pri 11 letih. Igranje ga je začelo zanimati v času med prvo svetovno vojno, ko je pripravljal kratke skeče, da je v bolnišnici zabaval ranjence. Pravo kariero je ustvaril v Parizu, bil je izvrsten igralec. Produkcijska hiša MGM ga je opazila leta 1929, potem ko je v Franciji že posnel nekaj zanimivih filmov in večkrat nastopil tudi na odrih. Njegov prvi film v angleščini je bil The Magnificent Lie, posnet leta 1931, njegovi največji uspehi pa so se začeli konec tridesetih let. Kar štirikrat je bil nominiran za oskarja za glavno vlogo (Maria Walewska – 1938, Algiers – 1939, Gaslight – 1945 in Fanny – 1961). Med drugo svetovno vojno se je vrnil v domovino in se pridružil francoski vojski, potem pa je v Hollywoodu spet snemal in nastopal na Broadwayu. Čeprav je bil karakterni igralec, je igral z vsemi največjimi igralkami svojega časa. Charles Boyer je bil kar 43 let poročen s Pat Paterson, in ko je umrla, je storil samomor.
Maurice Chevalier, 1888–1972
Pariški pevec in igralec je bil med tistimi, ki so dobro izkoristili začetek zvočnega filma. V letih 1929 in 1930 je bil nominiran za oskarja za filma Velika luža in Ljubezenska parada. Med vojno je podprl Petainov režim, po vojni pa se je skupaj s komunisti zavzemal za prepoved jedrskih elektrarn. Zgodovina beleži skoraj 100 njegovih popevk, najbolj znane so Livin' in the Sunlight, Valentine, Louise, Mimi in Thank Heaven for Little Girls, med filmi (več kot 50 jih je posnel) pa Nasmejani poročnik, Ura s teboj, Ljubi me nocoj in Gigi.
Jean Gabin, 1904–1976
Gabinov oče je bil igralec in čeprav Jean ni želel postati igralec, mu drugega ni preostalo, ker ni hotel hoditi v šolo. Že do druge svetovne vojne je posnel nekaj uspešnic, ob nemški zasedbi Francije pa je odšel v ZDA, a le za kratek čas, čeprav je imel tam dve ljubezenski aferi: z Marlene Dietrich in Ginger Rogers. Po vrnitvi je postal tankist in sodeloval v boju proti nacistom. Posnel je kakih 100 filmov, med njimi Pépé le Moko (1937), Velika iluzija (1937), Obala v megli (1938), Človeška zver (1938), Rojeva se dan (1939) in Užitek (1952).
Jean-Paul Belmondo, 1933–2021
Belmondo se je rodil v pariškem predmestju in se v mladosti ukvarjal s športom, kasneje pa se je odločil za gledališče. Leta 1960 je dobesedno eksplodiral z vlogo mladega kriminalca v Godardovem filmu Do zadnjega diha (1960). Potem so ga vabili k delu vsi največji režiserji, a priznati je treba, da si je svetovno slavo prislužil v kriminalkah in kriminalnih komedijah Mož iz Ria (1964), Mož iz Hongkonga (1965), Borsalino (1970)… Belmondo je bil dvakrat poročen, živel pa je še s štirimi lepoticami (sedem let tudi z Ursulo Andress).
Alain Delon, 1935
Najlepši moški šestdesetih let se je rodil v predmestju Pariza, kmalu zapustil šolo, se vpisal v mornarico in bil nečastno odpuščen. Postal je natakar, prodajalec, vratar… Dokler ga ni odkrila Brigitte Auber. Odpeljala ga je na festival v Cannes in ponudbe so začele deževati: Rocco in njegovi bratje (1960), Plein Soleil (1960), L'Eclisse (1962), The Leopard (1963), Rumeni Rolls-Royce (1965)… Poskusil se je v Hollywoodu, a ne tako uspešno kot v Evropi. Delona so obtoževali, da je bil leta 1968 vmešan v uboj svojega varnostnika, a ga niso obsodili.
Jean Reno, 1948
Juan Moreno y Herrera Jimenez je francoski igralec španskih korenin, ki se je rodil v Casablanci in igral v mnogih velikih filmih zadnjih let. Odkril ga je režiser Luc Besson, s katerim je med drugim posnel filma Leon in Nikita. V nasprotju z mnogimi francoskimi igralci ga je dobro sprejel tudi Hollywood. Igral je v romantičnih komedijah, denimo v filmu Francoski poljub, in akcijskih filmih serije Misija nemogoče, nastopil je v Roninu, posodil glas v animirankah Levji kralj in nastopal v spektaklih, kot je Godzila. Reno je bil trikrat poročen in ima šest otrok.
Gérard Depardieu, 1948
Gérard Xavier Marcel Depardieu, rojen v Châteaurouxu, je ena najbolj kontroverznih osebnosti v francoski umetnosti. Na stara leta, recimo, je postal državljan Rusije in črnogorski kulturni ataše. Njegova igralska kariera, ki jo je začel konec šestdesetih let, se je začela strmo vzpenjati v sedemdesetih s filmoma Sedem smrti za recept in 1900. Za oskarja so ga nominirali leta 1990 za vlogo v filmu Cyrano de Bergerac. Dobil je nebroj različnih nagrad in nominacij, širša publika pa ga je vzljubila v hollywoodski ljubezenski drami Zelena karta.
Mathieu Amalric, 1965
Francoski igralec iz predmestja Pariza (mati je bila novinarka in literarna kritičarka, oče pa urednik na Le Monde) je mednarodno znan predvsem po vlogah v mega uspešnicah Jamesa Bonda: Quantum sočutja, München in Grand Budapest Hotel. V Franciji je njegovo delo še za odtenek bolj cenjeno. Ob množici filmov, v katerih je igral od leta 1984, ima namreč tudi kot režiser konkretno filmografijo; za film Tournée (2010) je prejel nagrado na Filmskem festivalu v Cannesu. Živi s kanadsko sopranistko Barbaro Hannigan in navija za nogometni klub Bordeaux.
Vincent Cassel, 1966
Vincent Cassel je sin francoskega igralca Jeana-Pierra Cassela. Med elito ga je izstrelil večkrat nagrajen film Mathieuja Kassovitza Sovraštvo iz leta 1995. Potem je igral vloge brezkompromisnih možakarjev, raje kriminalcev kot policistov. Publika ga pozna po filmih Oceanovih 12 (2004), Oceanovih 13 (2007), Smrtne obljube (2007), Črni labod (2010) in Jason Bourne (2016). Če gledate HBO, ga lahko vidite v seriji Westworld. Cassel govori pet jezikov, rad živi v Braziliji, trenira kitajsko obrambo in je bil 14 let poročen z Monico Bellucci.
Jean Dujardin, 1972
Trenutno najbolj popularen francoski igralec je nastopal v manj pomembnih francoskih filmih, pa tudi kot stand up komik in v glavnih vlogah francoskih parodij na vohunske filme s skupnim naslovom OSS. Potem je igral glavno vlogo v filmu Umetnik (2011), ki je bil nominiran za vse mogoče filmske nagrade, tudi za deset oskarjev. Pet jih je dobil, tudi Dujardin za glavno moško vlogo. Enako je bilo s francoskimi in angleškimi filmskimi nagradami, Dujardin je osvojil tudi zlati globus. In dobil vloge v filmih Volk z Wall Streeta, Varuhi zapuščine ter Oficir in vohun.
