Nobenega dvoma ni, da je večina do našega okolja kritična, je pa med njimi tudi nekaj takšnih, ki govorijo o tem, kakšno okolje si želimo. Kakorkoli, podobno kot je pravzaprav kratka zgodovina okoljskih celovečercev, je kratka tudi zgodovina okoljskih dokumentarcev, še posebej tistih najbolj kritičnih – podobno kot v drugih panogah našega bivanja so se namreč tudi filmski delavci začeli problematičnosti našega okolja zavedati prepozno.
Koyaanisqatsi, 1982
Gre za prvi film iz trilogije Qatsi: leta 1988 je režiser Godfrey Reggio (1940) dodal film Powaqqatsi in leta 2002 še film Naqoyqatsi. Prvi film iz serije ima po naše naslov Neuravnovešeno življenje, v njem pa Reggio ob glasbi skladatelja Philipa Glassa ponuja spektakularne podobe narave in sodobnega sveta brez olepšav. Film nima ne igralcev, ne bralcev, ne pripovedovalcev. Gre za skoraj uro in pol podob življenja na Zemlji, kot ga avtor vidi skozi množico včasih upočasnjenih, drugič spet pospešenih sličic, ki jih je mogoče interpretirati na mnoge načine. Po eni strani kot umetnost filma, ki ne more biti vedno zgolj ljubezenska kriminalka ali vohunska komedija, ampak je lahko mnogo več, po drugi strani kot opozorilo pred neverjetnim napredkom, ki nosi s seboj tudi neravnovesje, ki ga bomo nekoč vsi plačali. Film je skupaj z glasbo, ki jo ponuja, legendaren, čeprav je treba povedati, da v svojem času, razen redkih nominacij, ni dobil nobenih večjih filmskih nagrad. V zadnjem času ga na spletu štejejo za predhodnika kritičnih okoljskih filmov.
The Living Desert, 1953
Oskarja za dokumentarne filme so prvič podeljevali leta 1942, a so bili zmagovalci kar nekaj let pretežno vojni filmi. Živa puščava je bil prvi Disneyjev film, ki je govoril o ameriški naravi in tako predstavil živalstvo in rastlinstvo neposeljenih delov dežele. Kot rečeno, film, ki ga je režiral James Algar, je dobil oskarja. Že naslednje leto je Disney nagrado ponovil s filmom Izginjajoča prerija istega režiserja. Mimogrede, leta 1956 je oskarja za najboljši dokumentarec dobil Jacques Cousteau, ki je posnel film o skrivnostih morja z naslovom Svet tišine.
Darwinova nočna mora, 2004
Leta 2005 je bila za oskarja nominirana dokumentarna okoljska grozljivka avstrijskega režiserja Huberta Sauperja. V Viktorijino jezero so naselili novo vrsto ribe: nilskega ostriža. Invazivna, kanibalska riba je v nekaj desetletjih iztrebila večino drugih rib, zaradi okusnega mesa pa so jo začeli izvažati po svetu. Na obrežju jezera se je sicer razvila industrija, a s pripadajočo prostitucijo in aidsom, oblasti pa ribe prodajajo za orožje, ki ga uporabljajo za vojne po Afriki. Film je dobil nekaj nagrad po Evropi, režiserju pa so grozili s smrtjo.
Neprijetna resnica, 2006
Za mnoge najpomembnejši film o okolju bi nas še bolj prepričal, če ga ne bi posnel Al Gore, bivši ameriški podpredsednik, ki je imel kar nekaj političnih let prej veliko možnosti, da bi drugače ukrepal. Kakorkoli, film An Inconvenient Truth je bil zelo uspešen, leta 2007 so mu podelili oskarja in je tudi v krogu ljudi, ki okoljskih sprememb prej niso jemali resno, pustil vsaj nekaj sledi. V vsakem primeru pa je film, ki se je loteval predvsem segrevanja okolja, izjemno dobro zaslužil. Vložili so manj kot dva milijona dolarjev, dobili pa 50 milijonov.
Skriti zaliv, 2009
The Cove (oskar za dokumentarni film) je krvav film o skoraj obrednem pobijanju delfinov na Japonskem, v zalivu mesteca Taija. Film je režiral fotograf revije National Geographic Louie Psihoyos, v glavni vlogi pa je nastopal bivši dreser delfinov, njihov zaprisežen zaščitnik Ric O'Barry. S takrat najboljšimi kamerami so (tudi skrito) posneli krut masaker in se spraševali, do kdaj se bomo na planetu še na tak način lotevali živali. Hkrati so ugotovili, da je v mesu delfinov vsebnost živega srebra bistveno previsoka, in podobno je bilo več živega srebra tudi v telesih domačinov.
Hrana, d. d., 2008
Srhljivo zgodbo o predelovanju hrane je režiral Robert Kenner, ki je šest let raziskoval, kaj se dogaja s posameznimi proizvodi, preden pridejo na naš krožnik. Ugotovil je, da v ZDA za vso proizvodnjo hrane stoji zgolj nekaj multinacionalk, da krave pravzaprav sploh ne poznajo trave in da ljudstvo seveda ne ve natančno, kaj ima na krožniku. Na svetu je nekaj pravih malih proizvajalcev, so bili v filmu optimistični, ki poskušajo s pravo hrano, a jih je enostavno premalo. Film Food Inc. je bil nominiran za oskarja.
Pred potopom, 2016
Pred ameriškimi volitvami leta 2016 sta režiser Fisher Stevens in Leonardo DiCaprio ustvarila film, ki enostavno dokazuje za mnoge že davno dokazano, in sicer da je večina našega planeta že povsem podlegla okoljskim spremembam. V filmu, ki ga je produciral tudi Martin Scorsese, se je DiCaprio pogovarjal z mnogimi pomembneži, ki so se z njim strinjali: Barack Obama, papež Frančišek, John Kerry, Elon Musk, Alejandro González Iñárritu, Ban Ki Moon… A glede na to, da je na predsedniških volitvah istega leta zmagal Donald Trump, ki je zanikal podnebne spremembe, film volilcev očitno ni uspel prepričati.
Medena dežela, 2019
Makedonska ustvarjalca Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov sta posnela film o čebelarki Hatidže Muratovi iz planinske vasi Bekirlija. Zgodba spremlja njeno življenje in spremembe, ki jih prinese prihod nomadske družine v sosednjo hišo. Najprej so si zamislili kratki film o regiji, potem pa je nastal okoljski film, ki se dotika klimatskih razmer, izgube biološke raznovrstnosti in izkoriščanja naravnih virov. Film z originalnim naslovom Medena zemja, ki je bil premierno prikazan na Filmskem festivalu Sundance, je bil nominiran za oskarja.
Greta, 2020
Režiser Nathan Grossman je posnel privatno življenje okoljske aktivistke Grete Thunberg in dokumentarec je postal okoljski dokument. Prikazuje čas od avgusta leta 2018, ko se je 15-letna Greta Thunberg postavila pred švedski parlament, do njene poti s katamaranom na podnebni vrh Združenih narodov v New Yorku. Greta je, ne glede na silne kritike, ki jih je slišati predvsem iz vrst uničevalcev okolja, s svojimi sledilci za naš planet verjetno naredila več kot vsi politiki na dramatičnih podnebnih srečanjih in film o Greti je pravzaprav del zgodbe, ki bi morala biti povedana večkrat.
Moja učiteljica hobotnica, 2020
Včasih so zgodbe iz narave lahko tudi manj apokaliptične kot tiste, ki smo jih opisovali zgoraj. My Octopus Teacher je resnična zgodba o nenavadnem prijateljstvu med človekom in hobotnico. Režirala sta jo Pippa Ehrlich in James Reed in poskušala prikazati obdobje enega leta, ki ga je producent Craig Foster preživel v navezovanju stikov s hobotnico, ter odnos, ki ga je z njo ustvaril ob obali Južne Afrike. Film je prepričal tudi ameriško akademijo, zato je prejemnik aktualnega oskarja za dokumentarni film.
