Ali je lahko zmeda ob četrtem valu covida-19 še večja od trenutne? V vzdušju širjenja različice delta in rokohitrsko večkrat nedodelanih in neživljenjskih odlokov vlade so ljudje upravičeno zmedeni, zaskrbljeni in tudi jezni. Z vprašanji glede izpolnjevanja pogoja PCT (prebolevniki, cepljeni, testirani) in morebitnega obveznega cepljenja proti covidu-19 se obračajo tudi na varuhe pacientovih pravic, ki pa jim lahko pomagajo le z nasveti in pojasnili. »Nismo pristojni za reševanje pritožb glede covida. Seveda se ljudje obračajo na nas in izražajo svoja mnenja. Moje osebno stališče je, da nam v tej situaciji pomaga premagati covid samo in edino precepljenost,« pravi Cvetka Jurak s celjske območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Ko ljudem skuša pojasniti, da je cepljenje varno in zaupanje v stroko potrebno, nemalokrat naleti na gnev pritožnikov. Tudi Milena Pečovnik, zastopnica pacientovih pravic za območje Raven na Koroškem, se strinja, da zastopniki »nismo pristojne osebe za tolmačenje uredb, ki jih sprejema vlada, ki te uredbe edina lahko pojasnjuje in poskrbi ob njihovem sprejemu, da je upoštevana hierarhija pravnih predpisov«.
V zadnjih tednih se v javnosti večkrat omenja vprašanje uvedbe obveznega cepljenja proti covidu-19, saj doslej spodbudni pozivi ministra za zdravje Janeza Poklukarja k cepljenju niso prinesli želenega učinka v precepljenosti prebivalstva. Prve pobude so prišle iz vrst zdravnikov konec avgusta, ko sta se ob splošni uvedbi obveznega cepljenja omenjali še možnosti cepljenja populacije nad 50. letom starosti in iz naslova ocene tveganja na delovnem mestu cepljenje za določene poklicne skupine, kot so šolniki, zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu.
O pravicah in dolžnostih
Pri omembi obveznega cepljenja proti covidu-19 se je nemogoče izogniti vprašanju, ali je to mogoče že po veljavni zakonodaji.
Po zakonu o nalezljivih boleznih je namreč pri nas obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim, kamor spadajo: hemofilus influence b, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B. Zdaj se je pod drobnogledom različnih pravnih interpretacij med drugimi znašel drugi odstavek omenjenega 22. člen zakona, ki določa, da je cepljenje obvezno, »proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim pa le, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi«. Nekateri pravniki trdijo, da omenjeni zakon ureja zgolj obvezno cepljenje za nekatere v zakonu naštete bolezni, drugi pa, da po zakonu država že lahko opredeli obveznost cepljenja, kadar za to obstajajo epidemiološki pogoji v danih okoliščinah.
Odvetnik Dino Bauk v zapisu Nepravica do necepljenja na spletnem portalu Disenz izpostavlja obveznost države, da vsem državljanom zagotovi zdravo življenjsko okolje. Pri tem omenja 72. člen ustave, ki med drugim določa pozitivno obveznost države preprečevanja izbruha in širjenja nalezljivih bolezni, kar vodi do zakona o nalezljivih boleznih in njegovega 22. člena, pri čemer je treba nujno ugotoviti, »ali so glede na vse okoliščine aktualne epidemije že nastopili epidemiološki razlogi, v katerih cepljenje postane obveznost in ne zgolj pravica oziroma možnost«. V nadaljevanju med drugim še zagotavlja, da v našem pravnem redu ne obstaja nič takega, kot je pravica do necepljenja. Tretji odstavek 15. člena ustave, po katerem so pravice posameznika omejene s pravicami drugih, je preprosto ne dopušča, še zapiše Bauk.
Ob vprašanju pravne podlage za uvedbo pogoja PC (prebolel, cepljen) v državni upravi, vojski in policiji je pred dnevi strokovnjak za javno upravo Rajko Pirnat za Pop TV izjavil, da bi bilo treba takšen ukrep gledati kot na ukrep obveznega cepljenja, ki ga ureja zakon o nalezljivih boleznih, in ocenil, da je ta zakonska podlaga tako šibka, da bi bil odlok, ki bi brez spremembe zakona uvedel obvezno cepljenje proti covidu-19, nezakonit.
Ministrstvo pa nič…
Poglejmo še, kako 22. člen zakona o nalezljivih boleznih razumejo na ministrstvu za zdravje. V odgovoru (nanj smo, mimogrede, čakali dva tedna) se zgoraj omenjene pravne dileme niso potrudili razjasniti. Zapisali so le, da bo Slovenija »sledila priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije, ki pred uvedbo obveznega cepljenja predlaga proučitve načel, ki naj bi jih države pri uvedbi obveznega cepljenja upoštevale. Med njimi so nujnost in proporcionalnost, zadostni dokazi o varnosti cepiv, zadostni dokazi o učinkovitosti cepiv, razpoložljivost cepiv, zaupanje javnosti in upoštevanje vpletenih v sprejemanje odločitev. Pred to odločitvijo je zdaj večina držav Evropske unije, tako da tudi pri nas še tehtamo razloge, končne odločitve pa zaenkrat še ni.«
Poleg (ne)odgovora ministrstva bode v oči tudi, kako se glavni akterji reševanja slovenske covidne krize izmikajo javnim razpravam o možnosti uvedbe cepljenja. Saj naj bi bilo vendarle jasno: pogovori, jasne razprave ali predstavitve stališč nujno ne pomenijo že sprejetja končne odločitve. Nasprotno pa izogibanje neposrednim odgovorom ali občasno provokativne napovedi brez širše podanega konteksta puščajo slab priokus. Ob tem se spomnimo notranjega ministra Aleša Hojsa in napovedi, da bodo službo v policiji obdržali le policisti, ki so covid preboleli ali so se proti njemu cepili. Lonček je pred dnevi na finančni konferenci v Portorožu pristavil še minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, ko je enako napovedal za zaposlene v državi upravi. Ne preseneča, da je po odvrženih »bombicah« v prejšnjem tednu med ljudmi in v nekaterih sindikatih završalo…
Namerno izogibanje odgovorom?
Zelo previdno besede o obveznem cepljenju izbira tudi prof. dr. Bojana Beović, vodja posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije. O svojih nedavnih izjavah glede obveznega cepljenja za določene skupine prebivalstva je prejšnji teden dejala, da gre »zaenkrat« za njeno razmišljanje, ki ga je želela deliti z javnostjo. »Odločitev o obveznem cepljenju je v bistvu politična, ne strokovna, stroka se samo zaveda, da je večja precepljenost z javnozdravstvenega vidika nujna.« Na vprašanje, ali je njena strokovna skupina ministru Poklukarju, predsedniku vlade Janezu Janši ali drugim članom vlade morda predstavila oziroma z njimi razpravljala o možnosti uvedbe katere od oblik obveznega cepljenja proti covidu, je odgovorila, da takšni pogovori trenutno ne potekajo.
Doc. dr. Mateja Logar, vodja svetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje, je v začetku meseca za portal N1 napovedala začetek pogovorov o obveznem cepljenju za določene poklicne skupine, če ne bo dosežena zadostna precepljenost in bo v teh skupinah vir okužbe dokazan.
Pogovor o obveznem cepljenju rad preskoči tudi minister Poklukar. V teh dneh za Nedeljski dnevnik časa za izjavo na to temo ni našel in se je v ponedeljkovem nastopu v oddaji Odmevi na nacionalni televiziji ob vprašanju o obveznem cepljenju v odgovoru osredotočil na »pozitivno komunikacijo« pri dosegu ciljne vsaj 70-odstotne precepljenosti celotne populacije.
Ker se politiki izogibajo razpravam o obveznem cepljenju proti covidu-19, bodo očitno začele pobude prihajati iz gospodarstva. Ob zadnjem vladnem odloku, ki obvezen pogoj PCT določa tudi za stranke v vseh neživilskih trgovinah, na bencinskih servisih, bankah, poštah in drugod, medtem ko stroški testiranja zaposlenih bremenijo delodajalce, je predsednica Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) Mariča Lah v ponedeljek za Slovensko tiskovno agencijo dejala, da so prejšnji teden skupaj z Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije na naslov vlade že poslali poziv k razmisleku o obveznem cepljenju.
Kdo ve, morda se minister za zdravje in preostala vladna ekipa že počasi pripravljata na »supervolilno leto« 2022, ko bomo volili predstavnike v državni zbor, novega predsednika države in lokalne oblastnike. Obvezno cepljenje proti covidu-19 med ljudstvom ni ravno priljubljena tema, zakaj ne bi torej ob vsej zmedi s pogojem PCT raje modro molčali in čakali, da uvedbo tega koraka najprej zahtevajo drugi…
