Mladi levi so znova ponudili žanrsko in vsebinsko precej raznovrsten nabor dogodkov, zgoščeni program zadnjih dni pa pri tem ni bil izjema. Predstavam na različnih prizoriščih v mestnem središču so se pridruževali projekti v javnem prostoru, od urbanih sprehodov na razne teme do nevsakdanje zvočne instalacije Na ta veseli dan kulture, ki je bila sicer premierno izvedena decembra lani. Gre za kompozicijo glasbenika Tomaža Groma, sestavljeno iz zvočnih posnetkov približno 650 prdcev, ki jih je prispevalo več kot sto slovenskih umetnic in umetnikov – in ki jo je mogoče razumeti tako kot neposreden komentar tukajšnje kulturne in politične stvarnosti kakor v luči vprašanj o kulturno pogojeni »naravi« zvokov oziroma njihovi vnaprejšnji »ideološki« zaznamovanosti. Med drugim pa je bilo mogoče postati tudi lastnik nečesa tako minljivega, kot je gledališka predstava.
Predstava na dražbi
Projekt Dražbena hiša uprizoritvenih umetnosti Forsale, ki ga je zasnovala Lea Kukovičič, produciral pa zavod Bunker, namreč odpira perspektivo, skozi katero se da gledališko uprizoritev razumeti kot artefakt, ki ga je mogoče – v celoti ali pa po delih – posedovati (in prodati) na podoben način kot druge vrste umetnin, na primer slike ali kipe. Kot takega pa ga je mogoče ponuditi tudi na dražbi – in na njej se je pretekli petek znašla uprizoritev Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd., sicer prvič izvedena leta 2016. Na sploh prvi dražbi kake gledališke predstave so bile na voljo njene temeljne sestavine, razdeljene v devet dražbenih lotov – od materialnih, kot so rekviziti, kostumi ali scenografija, do nesnovnih, kot so recimo tišine v predstavi, čas njenega trajanja in natanko določen prizor. To se zdi morda na prvi vtis čudaško – a večina lotov je bila prodanih, skupni izkupiček pa je znašal skoraj 8000 evrov.
Nemara je mogoče projekt Forsale razumeti predvsem kot konceptualno gesto, ki vprašljivo, a tudi vse bolj prevladujočo tržno logiko produkcije umetnosti zaostri do točke dobesednosti – kjer pa se vprašanje o vrednotenju (ne le finančnem) umetniškega dogodka zastavi na povsem nov način. Tudi zato, ker ga je mogoče kot »blago« smiselno oceniti le v primeru večplastne analize, ki pa nima zgolj »teoretskih«, temveč tudi povsem praktične posledice (na primer drugačen tip dokumentiranja predstav ali nove poslovne modele). Skratka, gre za zanimiv pogled na »ekonomijo uprizarjanja«, ki se dotika tako notranje narave gledališča ter njegove vsakokratne začasnosti kot tudi mreže razmerij med umetnostjo in družbo, med drugim tudi skozi kontekst kolektivnega lastništva: novi lastniki so namreč skupaj s sestavinami predstave prevzeli tudi odgovornost za njeno ohranjanje.
Plastenje osebnih zgodb
V zaključnih dneh festivala je bilo mogoče videti tudi nekaj značilnih »mladolevovskih« predstav, v katerih se mlajši ustvarjalci s svežim pristopom lotevajo nekaterih sicer pogosto obravnavanih tem, med njimi pa velja omeniti vsaj dve. Prva je dokumentaristična predstava Babice, ki jo je s hrvaško zasedbo Kolektiv Igralke zasnovala slovenska režiserka Tjaša Črnigoj, govori pa o upokojenkah, ki morajo ob borni pokojnini za preživetje zbirati povratne plastenke. Preplet osebnih zgodb, statistik in pričevanj se v zagnani izvedbi četverice nastopajočih postopoma izriše v portret sodobne družbe ter vseh, ki so se nič krivi znašli na njenem robu, zlasti žensk. Pretresljiva in mestoma tudi ganljiva uprizoritev pa zmore v trpki vsebini vsakič znova poiskati tudi trenutke človeške topline.
Slednjih ne manjka niti v preprosti, a domiselni predstavi Moje stanovanje belgijske ustvarjalke Ine Ubben, ki zgolj z nekaj vsakdanjimi predmeti, prinesenimi v nahrbtniku, toda tudi s pomočjo gledalcev predstavi svojo zgodbo študentke v tujem mestu. Med svojim pripovedovanjem na podu dvorane s kredo riše tloris stanovanja, v katerem je prebivala (postopek zelo spominja na film Dogville Larsa von Trierja), z raznimi malenkostmi opremlja posamične »prostore«, vloge kosov pohištva in zvokov (denimo kapljajoče pipe) pa sproti namenja tudi prisotnemu občinstvu. Tako se počasi tke nekakšna gledališka skupnost, v kateri tudi umetnica v nekem trenutku začuti, da je naposled le našla »dom«. Kar je nemara občutek, ki so si ga lahko vsaj za nekaj časa delili tudi številni obiskovalci festivala.
