Izbor del, vpisanih na seznam, obsega sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (cerkev svetega Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (cerkev svetega Frančiška Asiškega v Šiški). Naša današnja ideja je v sliki in besedi predstaviti deset Plečnikovih del, ki ob množici drugih rišejo Plečnikovo Ljubljano. Mimogrede, slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) je študiral na Dunaju, tudi kot študent Otta Wagnerja, in leta 1901 je v avstrijski prestolnici odprl svoj atelje. Leta 1911 se je preselili v Prago in potem leta 1921 v Ljubljano, kjer je predaval na Tehniški fakulteti. Ustvarjal je po vsej Sloveniji, na Dunaju, na Hrvaškem, v Pragi in tudi Beogradu.
Narodna in univerzitetna knjižnica – NUK
Novo glavno poslopje na Turjaški ulici je bilo zgrajeno med letoma 1936 in 1941. Prej je na tem mestu stala palača, ki jo je leta 1895 uničil potres. Z načrti za gradnjo knjižnice so se sprva ukvarjali mestni inženirji, Plečnik pa je na prošnjo mestnih veljakov začel snovati projekt leta 1927 in že v letih 1930 in 1931 pripravil načrt za zgradbo – tlorisno nepravilen pravokotnik s štirimi štirinadstropnimi trakti. Zunanji fasadni plašč je zgrajen iz opeke, ki jo dopolnjujejo neenakomerni in različno obdelani kamniti kvadri ter izbočena okna. Skozi mogočen vhodni portal z lesenimi in v bron oblečenimi vratnicami se odpre dostop do reprezentančnega kamnitega stopnišča, ki vodi v prvo nadstropje, kjer je orjaška čitalnica. Na vrhu glavnega stopnišča je dodan kip Primoža Trubarja, na stranskem vhodu je velik kip Mojzesa, delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Na terasi ob knjižnici na Vegovi ulici pa so veleumi: Ivan Prijatelj, France Kidrič, Fran Ramovš in Rajko Nahtigal. Na vogalu je spomenik pesniku Simonu Gregorčiču. Plečnik je želel ustvariti posvečen prostor, tempelj znanja in poti k napredku.
Tromostovje
Gre za projekt z izredno zanimivo idejo: razbiti gibanje različnih udeležencev v prometu s tremi mostovi. Osnovna ideja je sicer bila, da bi podrli tudi srednji most, ki na svojem mestu stoji že stoletja, a je Plečnik ugotovil, da je dovolj dobro ohranjen, da za to ni potrebe. Osrednji kamniti most Tromostovja iz leta 1842 (nekoč Špitalski most) stoji na mestu nekdanjega lesenega srednjeveškega mostu. Med leti 1929 in 1932 je Jože Plečnik osrednjemu mostu dodal še dva za pešce in stopnice s prehodom do brega reke ter dal posaditi topole.
Križanke
Križanke so bile do leta 1949, ko jih je socialistična oblast podržavila, samostan oziroma kompleks v lasti nemških križnikov. Križniki so odšli, prišel pa je Jože Plečnik s svojo ekipo arhitektov, ki je na povabilo oblasti začel objekt leta 1952 spreminjati s poudarjenimi renesančnimi in baročnimi elementi. V stavbi so predvsem želeli odpreti šolo za umetno obrt, a so v kompleksu uredili tudi festivalski in prireditveni prostor ter ga sredi petdesetih let odprli. Plečniku sta pomagala arhitekta Anton Bitenc in Viktor Molka, ki sta kasneje prostor tudi samostojno urejala.
Pokrita tržnica
Pravzaprav Plečnik ni gradil tržnice, ampak je slikovito oblikoval breg Ljubljanice od Tromostovja do dela malo pred Zmajskim mostom. Plečnik se je z idejo o ureditvi prostora od Kresije do Zmajskega mostu ukvarjal od svoje vrnitve iz Prage. Leta 1940 je mestni stavbenik Matko Curk po načrtih mojstra Plečnika začel graditi novo tržnico. Gradnja je potekala od leta 1940 do 1944. Tržnica s slikovitimi arkadami bi morala imeti na sredini Mesarski most, ki so ga po osnovnih načrtih zgradili šele leta 2010, pod arkadami pa že nekaj časa kraljujejo bolj ali manj zanimivi lokali.
Pokopališče Žale
Centralno ljubljansko pokopališče je bilo leta 1906 preseljeno iz Navja, proti severu ob cerkev svetega Križa, kjer so oblasti odkupile 117.000 kvadratnih metrov zemljišča. Pri ureditvi Žal so sodelovali mnogi slovenski arhitekti, najpomembneje Jože Plečnik, ki je postavil monumentalni vhodni portal in molilnico, okoli katere so razporejene mrliške vežice, ki so jih poimenovali po različnih svetnikih in zavetnikih. Dela so v glavnem končali leta 1940, a so potem Plečnikovo dediščino zanemarjali. Žale so v modernem času natančno prenovili.
Šuštarski most
Naš največji arhitekt je zasnoval več mostov in med njegova najpomembnejša dela v Ljubljani sodi tudi Čevljarski oziroma Šuštarski most. Na mestu, kjer zdaj stoji Plečnikov most, se je skozi zgodovino zvrstilo kar nekaj mostov z različnimi imeni (tudi Mesarski). Plečnik je med letoma 1931 in 1932 zamenjal stari, litoželezni most (Hradeckega), ki so ga prenesli na novo lokacijo na Zaloško cesto, z novim na dveh nosilcih, s stebrički na ograji in večjimi stebri s kroglami. Kamnit most ima na sredini dva posebna, malo nižja stebra, ki nosita posebne svetilke.
Zapornica na Ljubljanici
Šele leta 1944 so dokončali dela pri enem najbolj zanimivih Plečnikovih projektov. Na Ljubljanici je velika vodna zapornica, ki stoji na koncu reguliranega korita Ljubljanice in služi za uravnavanje vodostaja Ljubljanice v nekdanjem središču Ljubljane. Jože Plečnik si je zapornico predstavljal kot simboličen tristolpni monumentalni zaključek mestnega središča. Pravijo, da je arhitekt poleg zapornice želel postaviti tudi vodni pristan in celo žepno elektrarno. Projekt je izpeljal gradbenik Matko Curk.
Cerkev svetega Mihaela na Barju
Streljaj od Ljubljane stoji naselje Črna vas, na začetku katere stoji eno najlepših slovenskih svetišč, skromna cerkev svetega Mihaela z značilnim odprtim zvonikom. Cerkev je nastala med leti 1937 in 1939 na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in kateheta Karla Matkoviča, ki je bil Plečnikov nečak. Najprej je bila mišljena kot začasna cerkev. Vznožje je kamnito, preostalo je izdelano v lesu. Zaradi močvirnih tal stoji cerkev na pilotih, do cerkvene ladje pa vodi dostop v obliki mostu. Zunanji zidovi so opremljeni z vložki iz opeke.
Palača zavarovalnice Vzajemna
Na mestu, kjer je danes sedež zavarovalnice Triglav, je leta 1928 katoliška zavarovalniška družba naročila gradnjo ene največjih stavb v Ljubljani. Nasproti avtobusne postaje stoji zgradba, ki je na neki način zelo podobna stavbi NUK-a, a je manjša, bolj skoncentrirana. Plečniku je veliko pomagal France Tomažič, saj je v tistem času Plečnik v Pragi sodeloval pri gradnji Hradčanov. Plečnik se je ukvarjal predvsem s fasado in razkošnimi stopnišči. Leta 1933 je izdelal načrt za kapelo, ki sta jo po njegovih načrtih v palači postavila Božo in Slavko Pengov.
Trnovski pristan
Ne gre pozabiti, da je v zadnjih letih eno najpopularnejših Plečnikovih del ravno Trnovski pristan, območje med izlivom Gradaščice v Ljubljanico in Prulskim mostom. Ko je veliki arhitekt urejal obrežja Ljubljanice, je ta del preoblikoval v sprehajalno pot, ki jo zaznamujejo kamnite stopnice in značilne vrbe žalujke. A kot mnoga Plečnikova dela so morali že malce pozabljen del Ljubljane pred časom obnoviti. Posadili so mlada drevesa, dodali lesene klopi in osvetlitev, ki je v Ljubljani v zadnjih letih marsikje manjkala.
