Leta 1984 je s šestletnim sinom zbežala v Pakistan in v Quetti, mestu blizu afganistanske meje, kjer so bila begunska taborišča, ustanovila organizacijo, ki je zagotovila zdravstveno oskrbo in izobraževanje za afganistanske ženske in otroke. O tem, kaj vse so v zadnjih 20 letih dosegle ženske v Afganistanu, in o tem, kakšno je razpoloženje v Kabulu ob odhajanju mednarodne vojaške sile, je nedavno pisala v kolumni za nemški tednik Der Spiegel. Čeprav se vojaško posredovanje zahodnih vojaških sil večinoma ocenjuje kot neuspelo, Samarjeva pravi, da so pod njihovo zaščito ženske v Afganistanu veliko dosegle. Njihove pravice so zdaj zapisane v ustavi, kjer so vsaj na papirju enake moškim. Nasilje v družini je postalo kaznivo dejanje in trije milijoni deklet hodijo v šole. Resda več milijonov otrok še vedno nima dostopa do izobraževanja, toda v primerjavi s časi, ko se dekleta praktično sploh niso šolala, je to velik napredek. Izboljšala se je zdravniška oskrba in smrtnost med novorojenčki ter porodnicami se je zmanjšala za 50 odstotkov. Samarjevo tako kot številne njene soborke skrbi, kaj bo s temi pridobitvami, če bodo talibani spet prevzeli oblast, kar se, kot vse kaže, res obeta. »Sem ženska v Afganistanu in vem, kaj pomeni življenje pod talibani, kaj se zgodi, ko so na oblasti,« je zapisala. Napoveduje, da bo verjetno vse, kar so ženske v tej državi v zadnjih letih z muko zgradile, zaman.
Ženska v Afganistanu
Sima Samar je v Kabulu študirala medicino, leta 2001 je bila prva ministrica za ženske v Afganistanu in ena od petih namestnikov tedanjega predsednika Hamida Karzaja. Ta jo je leta 2002 imenoval za vodjo Neodvisne afganistanske komisije za človekove pravice, na čelu katere je še danes. Samarjeva ima dva že odrasla otroka in je drugič poročena, njenega prvega moža so aretirali leta 1979, od takrat ga nihče več ni videl.
Sima Samar ocenjuje, da se je položaj afganistanskih žensk v zadnjih 20 letih precej izboljšal, in se boji, da bodo vse te pridobitve talibani izničili, če znova prevzamejo oblast.
