Ko me je Luka pri šestnajstih poklical, ali pridem v Madrid, nisem omahovala. Spustila sem vse, spakirala in šla. Normalno. Komu pa boš pomagal skozi izzive, če ne svojemu otroku?! Takrat je bil že izkušenejši in samostojnejši, ampak mogoče je bilo bistveno, da je imel v občutljivih letih blizu družino in vso podporo. Čez teden je bil sam, tako so tudi pričakovali v Realu, obiskala pa sem ga vsak petek in se vrnila domov v ponedeljek zjutraj. Bila sva v hotelu, s seboj sem prinašala hrano… Seveda sem vedela, kaj ima rad, pa tudi ni se mi zdelo prav, da bi jedla samo zunaj. Musake se v hotelu ni dalo speči, prinašala pa sem domačo bolonjsko omako. Makaroni z bolonjsko omako so bili tedaj njegova najljubša jed. V hotelu sem jih pripravljala. Prinesla sem posodo, zavrela vodo in skuhala makarone. Doma zamrznjena omaka se je med potjo ravno prav odmrznila. To je to. Se mi zdi, da je takšne stvari tisto obdobje potreboval. Zdaj je seveda drugače. Luka je odrasel in ima svoje življenje. Zelo sem ponosna nanj. Iz One, tiskane izdaje priloge Dela in Slovenskih novic
Nepreslišano: Mirjam Poterbin, mama Luke Dončića
Ko je trinajstletni Luka želel v Madrid, mi je bilo seveda prezgodaj. Bil je otrok. Trgalo se nama je srce. Obema. To še danes povem. Ne glede na to, da se je izšlo po najboljšem možnem scenariju, sem še vedno prepričana, da redko kateri fant, ki gre tako mlad od doma, lahko sam poskrbi zase. Priča sem bila dosti dobrim košarkarjem, ki so prišli v mlajše selekcije, a jim ni uspelo in so se vrnili domov. Psihično preprosto niso zdržali. Ne le za športnike, obdobje prehoda iz osnovne šole v srednjo je problematično za vse. Vsak otrok potrebuje, da so najbližji pripravljeni prisluhniti njegovim željam in mu stojijo ob strani. Nič drugega. Ni pa lahko.
Mirjam Poterbin mama Luke Dončića
