»Razočarana in žalostna sem. Imela sem zelo naporne borbe in zelo težak žreb. Mnogi niso verjeli, da lahko premagam nasprotnice. A ker nimam kolajne, nisem ponosna. Ponosna sem zaradi dobrih borb, izjema je le zadnja,« je po porazu za bron s solzami v očeh dejala Kaja Kajzer, ki je do priložnosti za obračun za olimpijsko kolajno prišla skozi repasaž. Komaj 21-letna članica JK Bežigrad iz Ljubljane je že v prvem krogu poskrbela za presenečenje, saj je premagala Mongolko Sumiyo Dorjsuren, olimpijsko podprvakinjo, v drugem pa 12 let starejšo Tajvanko Chen Ling Lien, nosilko sedmih kolajn z azijskih prvenstev. V četrtfinalu je bila od Slovenke, ki je pred dobrimi tremi meseci v Lizboni postala podprvakinja Evrope (ob tem se je precej poškodovala), boljša Nora Gjakova s Kosova, ki je zmagala po polovici dvoboja z davljenjem v parterju in je danes nato v Tokiu osvojila tudi zlato kolajno.
Borbo z Gjakovo je ocenila za najtežjo, v repasažu pa je v podaljšku po metu za ipon ugnala Izraelko Timno Nelson Levy, od katere je bila uspešnejša že v četrtfinalu EP. Varovanka trenerja Andreja Šturbabina se je za bron pomerila s Kanadčanko Jessico Klimkait, nosilko zlate kolajne z letošnjega SP v Budimpešti in prvo na svetovni lestvici. V rednem delu dvoboja nobena tekmovalka ni osvojila točke, Klimkaitova pa je tudi delno nešportno izkoriščala poškodovani levi gleženj Kajzerjeve s stalnimi brcami vanj. »Ampak tega ji nisem zamerila. To počne ves čas in mislim, da tega ni počela posebej zaradi mene. Že v rednem delu je s svojo taktiko hitro izsilila dve moji kazni. Zanjo je značilno, da se v borbi obrača nizko in v tem je zelo dobra. Ali dobiš kazen zaradi nedejavnosti ali pa padeš,« je nasprotnico ocenila Kajzerjeva, odločitev o bronasti kolajni pa je prinesel šele podaljšek.
A po minuti in osmih sekundah podaljška je Kanadčanka izvedla vazari in Kajinih sanj o olimpijskem odličju na tatamiju v Tokiu je bilo dokončno konec. »Že od jutra sem bila zelo živčna in trema me je kar precej dajala. Uvrstitev na svetovni lestvici šteje bolj malo, kajti vsaka tekmovalka lahko premaga vsako, če je poleg telesne moči močna tudi v glavi. Gleženj? To je še najmanjša stvar, ki me boli. Najbolj me seveda boli izgubljena kolajna,« priznava Kajzerjeva, ki zdaj odhaja na počitnice, sočasno pa upa, da bo z njenim gležnjem čim prej vse v redu. »Na olimpijskih igrah štejejo le kolajne. Tokrat sem ostala brez nje, a že čez tri leta so spet igre v Parizu in tam bom napadala zlato odličje.«
