»Naslednja postaja Wembley!« kričijo Danci, ki jih je zajela vsesplošna evforija, potem ko se je nogometna reprezentanca uvrstila v polfinale evropskega prvenstva in s tem postala največja senzacija letošnjega turnirja. Dosežek ima epske razsežnosti, saj se je v izločilne boje prebila skozi šivankino uho, potem ko je izgubila uvodni tekmi s Finsko (0:1) in Belgijo (1:2) ter po pravi drami zaradi zastoja srca že na prvi tekmi ostala brez najboljšega igralca Cristiana Eriksena.
Prav tragedija z Eriksenom, ki mu je sredi tekme zastalo srce in so ga na igrišču morali oživljati, je še bolj povezala in navdihnila ekipo. Nadaljevanje je kot iz pravljice. V zadnji tekmi predtekmovanja je v Köbenhavnu premagala Rusijo s 4:1 in osvojila drugo mesto v skupini, potem ko je imela v troboju treh reprezentanc s po tremi točkami najboljšo razliko v golih. V osmini finala je v Amsterdamu nadigrala Wales s 4:0 in v četrtfinalu v Bakuju še Češko z 2:1. Zdaj jo v polfinalu v Londonu čaka Anglija.
Nosilci igre v največjih evropskih klubih
»To je čudež. Noro. Pred tekmo smo imeli cilj, da si priigramo nastop na Wembleyju. Uživam v obrambi, ko z glavo izbijam žoge. Veseli smo, da se Eriksen dobro počuti, in igramo zanj. Lagal bi, če bi rekel, da smo zadovoljni s polfinalom. Merimo še višje. Zaupanje znotraj ekipe je izjemno. S tako povezano skupino ljudi, kjer si pomagamo drug drugemu, je mogoče narediti vse,« je bil evforičen kapetan Simon Kjaer, ki je pravi general danske obrambe. Nogometna moč Danske, države s 5,8 milijona prebivalcev, ni presenečenje, saj v domovini nogometaše načrtno vzgajajo v svojih klubih, da po prestopih v tujino igrajo vidne vloge tudi v največjih evropskih velikanih.
Vratar Kasper Schmeichel, ki brani za Leicester, je po očetu Petru podedoval vse najboljše nogometne gene. Rojeni vodja Simom Kajer je steber obrambe Milana, Joakim Maehle pomemben člen Atalante, Andreas Cristensen član evropskega prvaka Chelseaja, Thomas Delaney nosilec igre Borussie Dormund, nesrečni Cristian Eriksen je bil letos z Interjem italijanski prvak, Martin Braithwaiet je napadalec Barcelone, Kasper Dolberrg zabija gole za Nico, Yussuf Poulsen pa za nemškega podprvaka Leipzig.
Namesto na plažo so odšli po naslov evropskega prvaka
S selektorske klopi zasedbo spretno vodi 49-letni Kasper Hjumland, ki je leta 2014 postal trener nemškega Mainza, a je bil zaradi slabih rezultatov odpuščen po osmih mesecih: »Čarobno. Zaradi podpore navijačev smo se tudi v Bakuju počutili, kot bi igrali doma na Danskem. Naša predstava ni bila lepa, vendar smo se borili in imeli fantastičnega vratarja. Baterije so skoraj prazne, a uvrstitev v polfinale je izjemen dosežek.« Hjulmand se je izkazal s taktičnim pristopom, saj je ekipo pripravil tako, da lahko med tekmo spreminja sistem igre in odgovori na poteze, ki jih povleče tekmec. Danska je daleč od tipične skandinavske delavske ekipe, ki bi se le branila in stavila na fizično moč, agresivnost v dvobojih ter visok ritem, ampak premore tudi kakovost v igralcih s potezo več, igralci premorejo tudi veliko nogometne inteligence.
Vse skupaj spominja na leto 1992, ko je Danska postala evropska prvakinja, kar je največja senzacija v zgodovini tekmovanja. Na prvenstvu bi morala nastopiti Jugoslavija, a je bila deset dni pred začetkom izključena zaradi sankcij, zato je vabilo prejela Danska, ki je v kvalifikacijski skupini zasedla drugo mesto. Danski nogometaši, med katerimi sta bila največja zvezdnika vratar Peter Schmeichel in Brain Laudrup, so bili že skoraj na počitnicah, vendar so namesto na plažo odšli na Švedsko.
