»Strahovito desno usmerjen politik« je Emmanuel Macron, desni so nemški mediji, ki favorizirajo Houellebecqa in širijo lažne novice o nemoralnem, če ne kar sprevrženem Foucaultu, zraven pa se vmešavajo v Eribonovo zasebno življenje; pravzaprav je tudi gibanje cancel culture proizvod radikalne desnice, čeprav je njegov diskurz v množični rabi pri tistih družbenih skupinah, ki same sebe vidijo na levem, če ne kar skrajno levem robu političnega prostora. Desničarji so za Eribona pač vsi, ki na kakršenkoli način problematizirajo leve deviacije in ekstremizme, čeprav jih tudi sam »brezpogojno zavrača«, pri tem pa je zanimivo in še kako pomenljivo, da niti z besedo ne omeni Marine Le Pen, morda edine realne nevarnosti z desne in tiste političarke, ki bi lahko pripeljala do uresničitve bizarnega in ustrezno paranoičnega scenarija iz kakega Houellebecqovega romana (Podreditve, na primer) – ki pa ga Eribon, kakopak, ni bral.
Didier Eribon je že vse življenje protestnik; vedno je tam, kjer se dogajajo krivice, vedno na strani zatiranih in deprivilegiranih, vedno na levici, pri čemer se je moral ves čas soočati tudi z vsakršnimi protislovji in mnogimi zablodami takšnega aktivizma. O tem piše v svoji slavni »avtobiografiji« Vrnitev v Reims (2009). Rojen je bil v revni delavski družini in preživel mladost v proletarskem okolju, ki je na vseh volitvah v en glas podpiralo francosko Komunistično partijo, danes pa je to najbolj čvrsta volilna baza skrajne desnice. Kot homoseksualec se je moral soočiti z radikalnim nerazumevanjem svojega socialnega okolja, zaradi česar je kmalu zapustil družino in domači kraj in se tja vrnil šele po očetovi smrti.
Delavski razred, ki ga je mladi Eribon idealiziral skozi branja Marxa, Trockega in Sartra, se je v realnem življenju izkazal za gojišče silovitih nestrpnosti, rasizma, homofobije, fašizma in zavračanja drugačnosti. Še več: najhujše homofobe je Eribon našel med pripadniki homoseksualnih manjšin, največje rasiste med priseljenci, najbolj konservativne politične prakse in najbolj reakcionarni kulturni modeli so se razrasli med ljudmi, ki so jih knjige poimenovale z velikimi besedami, kot so delavski razred, proletariat, revolucionarna avantgarda in podobno. Eribon je zgodaj spoznal, da so realni delavci, med katere sta sodila tudi njegova starša, nekaj povsem drugega od idej klasikov marksizma. Konflikt je bil zato neizogiben, sovraštvo do lastnega razrednega okolja in družine globoko, beg od doma (z Marxom in Sartrom v torbi in s trdno razredno zavestjo v srcu in umu) edini izhod iz zagate.
Delavski razred, v čigar naročje je Marx položil vse svoje utopične upe, je v političnih krizah vedno prestopil na stran fašizma in mu zvesto služil, ko je bil na oblasti. Ideja proletariata kot najbolj progresivne družbene sile z revolucionarnim potencialom je zgolj abstrakcija. Paradoks Eribonovega političnega aktivizma bi lahko opisali kot razpetost med nenehnim aktivnim zavzemanjem za pravice in koristi (abstraktnega) delavskega razreda na eni strani in silovitim sovraštvom do delavcev, dejanskih ljudi, na drugi. Povedano drugače: podpreti je treba rumene jopiče, ker njihov upor temelji na realnih problemih socialno ogroženih množic, čeprav vemo, da je le vešče režiran spektakel in da gibanje izraža predvsem rasistične, antisemitske in fašistične ideje, njegovi pripadniki pa bodo na volitvah zanesljivo glasovali za Marine le Pen. Zavreči je treba ideologijo in prakso kulture brisanja, »kenslanja«, podpreti pa emancipacijska gibanja, kot so Me Too, Black Lives Matter in druga. Boriti se je treba za svoje (in temeljne človeške) pravice, vendar ne z ideologijo zavračanja drugih in s favoriziranjem lastne identitete.
Svojo družbeno identiteto lahko oblikujem le z ostrim ločevanjem od vseh drugih, vpijejo tako »novi jakobinci« kot desni jurišniki, o sebi smem odločati (in pisati, teoretizirati) le jaz sam, nihče drug si ne sme prisvojiti mojega glasu. Drugi so drugačni in me ogrožajo, zato so moji naravni sovražniki, v občevalnem jeziku pa fašisti, neoliberalci, komunistični krvniki, desničarji/levičarji, rasisti, homofobi, črnuhi, beli suprematisti in tako v neskončnost. Od njih se je treba ločiti z realnimi pregradami. Želimo živeti samo še s svojimi in na svojem. Namesto v odprti in pluralni družbi zato vse bolj živimo v identitarnem sistemu getov in drugih zaprtih oblik družbenega (ne)povezovanja in izključevanja, v koncentracijskih taboriščih identitet.
Paradoksom kar ni videti konca. Kljub temu je treba pritrditi Eribonovi misli, da je »edina možnost (današnje) levice (…) v trajni oživitvi duha leta 1968«, v povezovanju vseh protestniških in emancipacijskih gibanj v kolikor toliko enotno fronto, ki bo znala na volitvah izglasovati prave politične predstavnike. To pomeni vrnitev h konceptu liberalne demokracije, ki je sistem vključevanja in integracije, ne pa izključevanja, separacije. Najprej pa bo moral vsakdo premagati »houellebecqa v sebi« in spoznati, da prihodnost ni rezervirana samo za nekatere, za nas. Tudi impotentna levica bo pač morala pogoltniti še kakšno modro tabletko in končno prevzeti odgovornost za te spremembe.
