Sesedanje

Družbeni teoretiki že dolgo opozarjajo, da se erozija demokracije in demontaža družbenih sistemov odvijata na dveh nivojih ali dveh mestih. Del teh procesov poteka na površini in vsem na očeh. Tu gledamo spektakularne boje za oblast, pri katerih bojevniki radikalne nove desnice ne izbirajo sredstev, triumfalno povolilno nastopaštvo, sovražne prevzeme tradicionalnih institucij, ki z imenovanjem lojalnih kadrov na vodilna mesta postanejo utrjene »vojaške« postojanke, izvajanje oblasti z vsakršnimi »izvršnimi ukazi«, ki praviloma ignorirajo ustavni red, hitro spreminjanje zakonodaje na izrednih sejah, podrejanje parlamentarnega odločanja izvršni oblasti in političnemu (strankarskemu) diktatu, zvijačno podtikanje na videz obrobnih in nepomembnih zakonskih sprememb in členov, ki z osnovno materijo zakona nimajo nikakršne zveze, rabo političnega in policijskega nasilja, sovražnega govora, stigmatiziranje kritičnih posameznikov in skupin, skratka: tega je še veliko, naštevanje niti ni potrebno, saj se z metodami desnega radikalizma in »reakcionarne revolucije« soočamo vsak dan in jih boleče občutimo na svoji koži; prostor okrog nas se naglo krči, družbena svoboda pa že potrebuje aparate za umetno dihanje. Leve in liberalne politične grupacije se skupaj s civilno družbo sicer upirajo oblastnemu nasilju, vendar brez učinkovitega uspeha. Zdi se, da se koalicije na oblasti, ki deluje kot zasebna interesna združba z neomejenimi pooblastili, nič ne dotakne; ne medijska razkritja ne poplava družbenokritičnih in političnih analiz, ki opozarjajo na nevarno potapljanje v fantazmo fašističnega totalitarizma in terjajo nove družbene dogovore in pogodbe, je ne zamajejo, temveč jo kvečjemu še bolj krepijo. Enako velja za množične demonstracije in druge oblike izražanja ljudskega gneva. Celo mednarodno posmehovanje in vse bolj ostri odzivi Evropske unije nič ne zaležejo. Janša, ki se sicer zelo boji splošnega ljudskega upora in je potrošil silne milijarde (zadolžil več generacij) za to, da bi ga preprečil, si lahko zadovoljno mrmra v brado: z vsako depešo iz Bruslja, z vsakim protestom, z vsako polomijo opozicije sem močnejši. Vsaj do volitev, če še bodo, morda pa tudi še potem.