Preden sva se poslovila, je James Blood Ulmer večkrat poudaril: »In ne pozabi napisati: blues je duša človeka, harmolodična glasba pa te bo osvobodila.« Ko me je stavek pozneje pričakal še na elektronski pošti, enostavno nisem mogel mimo tega, da ne upoštevam želje mojstra, ki je s kombiniranjem harmonije in melodije igranje kitare dvignil na naslednjo raven. Ulmer se je namreč hotel izogniti mnogim izvedbenim klišejem, s čimer je navdušil raznoliko glasbeno občestvo, od klenih jazzerjev do razposajenih ljubiteljev punka in funka. Začel je kot pevec gospela, se izoblikoval v nekaj soul in jazz skupinah, potem pa v roke vzel kitaro ter skupaj z Ornettom Colemanom sprožil manjšo revolucijo na kompleksni strani popularne glasbe. Na temeljih harmolodične teorije je ubiral strune svoje gibsonke in spletel brezmejno glasbo, ki je črpala iz bluesa, jazza, funka, soula, psihedeličnega rocka in vsega vmes. Za Jamesa Blooda Ulmerja so namreč edina nujnost v življenju spremembe in o njih se bo mogoče prepričati tudi na letošnjem Lentu. Kot že tolikokrat do zdaj obljublja koncert absolutne izločitve oziroma odsotnosti akordov in lestvic.
Celoten članek je dostopen naročnikom tiskanega ali digitalnega Dnevnika. Pridružite se in uživajte v branju.
narocnina@dnevnik.si ali s klicem na telefonsko številko (01) 30 82 100.
