Pandemija covida-19, omejitve gibanja, zapiranje šol in športne vadbe ter pouk na daljavo so pri mladostnikih pustili alarmantne posledice. »Poziv svetovne zdravstvene organizacije, ki je ves čas razglašene epidemije opozarjala, da morajo biti šole zadnje institucije, ki se zaprejo, in prve, ki se odprejo, v Sloveniji ni bil slišan. To je imelo velik vpliv na otroke, saj je šola prostor, kjer se stvari homogenizirajo, kjer otroci dobijo enake priložnosti in možnost razvoja. Med zaprtjem šol se je pri njih povečala uporaba zaslonskih tehnologij, prav tako se je pri vseh starostnih skupinah za kar 50 odstotkov povečal čas sedenja. Običajen dan učenca doma je pomenil 63 odstotkov sedenja, 30 odstotkov nizko intenzivnih dejavnosti, ki nimajo vpliva na njegov razvoj, in le 7 odstotkov zmerne do intenzivne gibalne dejavnosti, ki bi lahko imela vpliv na njegov razvoj. Povprečen dnevni ritem socialno izoliranega otroka je pomenil več kot 7 ur strmenja v zaslone, kar je v nasprotju z vsemi mogočimi mednarodnimi standardi in doktrino razvoja otrok,« poudarja dr. Gregor Starc, vodja nacionalnega sistema Športnovzgojnega kartona in izredni profesor na ljubljanski Fakulteti za šport.
Potem, ko so se v aprilu otroci vrnili v šolo, se je največji napredek glede gibalne učinkovitosti pokazal pri sicer najmanj gibalno učinkovitih otrocih – dve do tri ure športne vzgoje na teden je v mesecu in pol pouka pomenilo več kot 46 odstotkov izboljšanja gibalne učinkovitosti, kar še poudarja pomembnost šole, še posebej za otroke, ki doma nimajo spodbudnega okolja. Do precejšnjega upada gibalne učinkovitosti je prišlo pri meritvah najbolj gibalno učinkovitih otrok, rezultati meritev ŠVK pa opozarjajo tudi na 30 odstotni povečan delež otrok z debelostjo. Delež otrok z resnimi težavami z gibanjem se je povečal, največ v tistih šolah, ki lani niso izvedle meritev za ŠVK in niso prejele povratnih informacij, prišlo pa je tudi do upada deleža otrok z vrhunskim gibalnim potencialom ( 31 odstotkov).
Strašenje o jesenskem zapiranju šol je neodgovorno ravnanje
»Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport temu problemu ni posvetilo pozornosti, še več, slišati je celo, da bodo pristojni v prihodnje še bolj spodbujali hibridno učenje na daljavo in še več zaslonskega časa,« je kritičen Starc. Pravi, da je stanje tik pred počitnicami, ki so najslabše obdobje za razvoj otrok – ti se namreč v šole vselej vrnejo slabše gibalno učinkoviti – zaskrbljujoče, rešitve pa so enostavne. Staršem sogovornik zato svetuje, naj otrokom omejijo čas pred zasloni in jih spodbujajo k čim pogostejši gibalni dejavnosti, vladne odločevalce pa opozarja, da se šol ne sme več zapirati. »Strašenje staršev in otrok, da nas jeseni čaka vnovično zaprtje šol, je neodgovorno ravnanje. Rešitev ni v tem, da bodo 'škodo', ki je pri otrocih nastala v minulem letu, zdaj popravljali zdravniki, psihiatri in psihologi, ampak v tem, da otrokom omogočimo več telesne dejavnosti in druženja. Šole je treba spodbuditi, da jim to omogočijo, spodbuditi je treba tudi gradnjo učilnic na prostem, uvesti uro športa dnevno, predmet športna vzgoja opredeliti kot razbremenilni predmet in vodeno športno vadbo s subvencijo omogočiti tudi tistim, ki si tega ne morejo privoščiti. Pri vsem tem je potrebna podpora države, strokovne javnosti, šol in staršev, a kaj ko se zatika pri politiki in institucijah, ki bi morale imeti ob strokovni tudi moralno odgovornost do mladostnikov,« je jasen Gregor Starc.
Izgubljene navade ukvarjanja s športom
Da se je pomembno zadihati in preznojiti, poudarja tudi Bloudkova nagrajenka za življenjsko delo v športu. dr. Marjeta Kovač, prav tako članica ekipe SLOFit, kjer bdijo nad nacionalnim sistemom ŠVK. Že ob aprilskem vnovičnem odprtju šol je pojasnila, da so profesorji športne vzgoje opazili povečane razlike med otroki in drastičen upad gibalnih sposobnosti, in opozorila, da bo njihovo delo v prihodnje še napornejše: »Otroke bo treba vnovič zmotivirati, da se bodo začeli gibati, da ne bodo obležali pred zasloni, ampak bodo iz virtualne resničnosti prešli v aktivnosti in sodelovanje.«
O tem je ekipa SLOFit takoj opozorila tudi strokovno javnost in odločevalce ter jim pojasnila, da bodo potrebovali zelo veliko časa in strokovnega dela, da bodo otroke spet spravili v neke normalne tirnice oziroma na raven, do katere smo prišli v naši državi. »Povedali smo, kaj je treba narediti, a imamo zelo malo upanja, da nas slišijo in da bo na sistemski ravni kaj narejeno. Športni učitelji lahko seveda na lokalni ravni in ob pomoči lokalne skupnosti vložijo ogromno truda, da zaženejo zadeve, ampak če k problemu ne bomo pristopili sistemsko, ne bo rezultatov na nacionalni ravni, predvsem pa ne bomo dosegli tistih otrok, ki gibanje najbolj potrebujejo.«
Po besedah dr. Kovačeve so otroci poleg zmanjšanja gibalnih sposobnosti in povečanja količine podkožnega maščevja izgubili tudi navade ukvarjanja s športom: »To je verjetno tisto najhujše. Našli so druge zadovoljitve svojih želja v prostem času, večinoma virtualne, zato bo vrnitev teh otrok v šport ogromen napor – tako s strani športnih društev kot šol in lokalnih skupnosti. To vemo tudi iz nekaterih tujih raziskav. Denimo Angleži že poročajo, da so izgubili približno tretjino otrok, ki so bili prej redno športno dejavni v društvih. Ni jih več, ostajajo doma. Za otroke, ki živijo v družinah, kjer imajo starši posluh za gibanje, se ni treba bati, a imamo žal ogromno populacije, ki je gibalno manj dejavna in živi v nespodbudnem družinskem okolju. Številni nimajo finančnih sredstev, da bi lahko otroke vključili v vodene športne programe in to so otroci in mladostniki, za katere lahko poskrbi samo šola.«
