Pisal se je 16. maj in zdelo se je, da bo na 9. etapi dirke po Italiji povsem običajen dan. Nato pa se je zgodilo. Matej Mohorič je zaradi visoke hitrosti pri spustu izgubil oprijem na zadnjem kolesu in ob padcu z glavo udaril ob tla, kolo pa je prepolovilo. S prizorišča se go odpeljali z reševalnim vozilom in zdelo se je, da je šla sezona po zlu. Nato pa so v bolnišnici ugotovili, da nima nič zlomljeno in da je doživel le lažji pretres možganov. »Dobro sem, kolo in čelada sta opravila svoj del posla,« je sporočil iz bolniške postelje. Sezona je bila rešena.
Mesec pozneje je 26-letni kolesar nasmejan. Ne samo da je na državnem prvenstvu pokoril konkurenco s Tadejem Pogačarjem na čelu, temveč je pred njim še večji izziv, dirka po Franciji. »Po padcu mi je bilo grozno pri srcu. Včasih moraš sprejeti poraz. Zdaj sem odlično pripravljen, na Tour odhajam z visokimi pričakovanji in v lovu na etapno zmago. Kar nekaj etap je takšnih, ki so mi pisane na kožo, zmaga na Touru pa bi mi po vseh težavah pomenila veliko.«
Na dirkah najbolj pogreša domačo posteljo
Zgodba o fantu iz Podblice pod Jelovico se začenja v letu 2013, ko je še ne 19-leten postal svetovni prvak do 23 let, pa čeprav je bil že leto prej najboljši med mladinci. »On je diamant. Smaragdni,« mu je laskal novinar italijanskega športnega dnevnika La Gazzette dello Sport. Z razlogom, bil je sam proti vsem, mali proti velikim, mladinec proti tri leta starejšim, bolj izkušenim mačkom. Vse so fascinirali njegov prefinjeni občutek, bister in studiozen um, vožnja za v učbenike, brez napak, njegov spust. Ta je nekaj posebnega, z aerodinamično držo, ko je globoko sklonjen čez krmilo in vrti pedale. »Kolegi so me zaradi tega veliko dražili in se smejali na moj račun, a se vendarle peljem hitreje,« je utišal dvomljivce, prav tako tudi s podatkom, da na robu zmogljivosti obrača gonilke z močjo 6,5 vata na kilogram telesne teže.
Želim postati doktor fizike, je omenjal kot mladenič, a kmalu ugotovil, da bo njegova služba vrtenje pedalov. To počne z odliko. »Želim postati profesionalec, kot je bil Gorazd Štangelj,« je dejal še kot odličnjak kranjske gimnazije, želja pa se mu je izpolnila. Danes je prav Štangelj njegov šef v arabskem moštvu Bahrain-Victorious. Ni samo pomočnik, ampak ima proste roke v nekaterih etapah in na nekaterih dirkah. Na Vuelti in Giru je v letih 2017 in 2018 to že izkoristil z etapnima zmagama. Seveda so prav tritedenske dirke zgodba zase in velik izziv. »Utrujenost je tista, ki predvsem v drugem in tretjem tednu pokaže veliko razliko med kolesarji. Zelo pomembno je, da pravilno poskrbimo za nadomestitev izgubljene tekočine in energije, da najdemo čas za masažo, da čim več spimo, da pred spanjem raztegnemo mišice in smo v svojem duhu mirni. Kadar smo pod stresom, si namreč telo ne opomore tako, kot bi si sicer,« razlaga svoj recept za uspeh na dirkah, ki štejejo največ. Na njih pa najbolj pogreša – domačo posteljo.
Trud in delo na koncu poplačana
Verjame, da je vsak svoje sreče kovač in da sta trud in trdo delo na koncu poplačana. V vsaki stvari najde nekaj dobrega, vsaka nova izkušnja pa ga okrepi in naredi modrejšega. Ima svoje cilje in naloge, ki so pomembni za njegovo prihodnost. Del tega je tudi poseben obred. »Pred startom se velikokrat prekrižam in zvečer pred spanjem v tišini molim ter se zahvalim za vse, kar je dobro v življenju. Za zdravje in za svoje bližnje. Priporočim se v varstvo,« je pojasnil 1,86 metra visoki kolesar, ki tehta vsega 70 kilogramov. »Kar zadeva kilograme, sem že od nekdaj bolj ali manj enako težak. Zagotovo pa se v različnih obdobjih spreminjajo nekateri fiziološki parametri, kot sta na primer mišična masa in odstotek telesne maščobe. Skupaj s trenerji in nutricionistko vse to skupaj nadziramo in se trudimo to kar najbolj optimizirati.« Njegov jedilnik je raznolik, se pa nekaterim jedem in živilom izogiba, na primer cvrtju, tudi gaziranih pijač ne pije skoraj nikoli. V zavetju doma najraje uživa ob goveji juhi, prijateljem pa postreže z domačim kruhom ali pico. Danes velja za raznovrstnega kolesarja, ki mu ustrezajo težke in zahtevne dirke, rad pa tudi pomaga. Veseli ga, da je v moštvu veliko Slovencev, še kolesarja Jan Tratnik in Domen Novak, alfa in omega moštva Milan Eržen, športni direktor Gorazd Štangelj in še kopica drugih posameznikov. »Lepo je, ko se na dirki lahko nasmejiš slovenski šali,« še pravi baby fenomeno, kaskader, šef, car in nindža, kot so ga nekoč poimenovali. Komaj čaka soboto, ko se začne dirka po Franciji.
