Nikoli si ni mislila, da bo to kdaj izrekla, a danes, po več kot letu dni nenavadnega šolanja, se ji zdi ocenjevanje odlična stvar. »S tem utrdiš znanje, več si zapomniš. Sama pri sebi vidim: pri tistih predmetih, kjer ni bilo ocenjevanj, ne vem osnovnih svari. Pri drugih, pa čeprav niso prav pri vrhu mojega zanimanja, pa kar nekaj znam.« Njena druga ugotovitev glede šole na daljavo je, da je težje slediti učiteljici 45 minut na videokonferenci kot 45 minut sedeti pri pouku v šoli.
Zaradi oteženih razmer je bila letošnja matura prilagojena, a kot pravi Maja, prilagoditve v nobenem primeru ne morejo izravnati dejstva, da so se dijaki v zadnjem obdobju eno celo šolsko leto izobraževali na daljavo. Ugotavlja tudi, da je bilo dobršnemu delu dijakov po vsej tej zmedi in porušeni rutini težko znova zbrati motivacijo za sedenje za mizo. Dobro opravljene mature pa brez tega žal ni.
Maturantski izlet po Sloveniji
Srednješolsko obdobje se obredno konča z gala maturantskim plesom in brezskrbnim izletom v tople kraje. V Majinem razredu so že imeli rezerviran in plačan izlet v Španijo, a so ga morali zaradi razmer odpovedati. »Zamenjali smo ga za izlet po Sloveniji, kar je izpadlo odlično. Čeprav smo se na začetku spraševali, kaj novega bi še lahko videli v Bovcu ali Portorožu, smo na koncu doživeli pravo maturantsko vzdušje, ves teden smo bili povezani s sošolci in profesorji. Uživali smo, se pogovarjali, tudi zabavali. Vesela sem za to izkušnjo, mi je pa zato toliko bolj žal, da smo generacija, ki je ostala brez maturantskega plesa. Brez priložnosti, da se oblečemo v slovesna oblačila, da si dekleta obujemo visoke pete, fantje nadenejo suknjiče in na parketu zaplešemo klasične plese. To vsi zelo pogrešamo, a smo velika šola in plesa preprosto nismo mogli izpeljati,« pripoveduje.
Kljub vsem črnim oblakom se ne strinja, da so mladi zaradi posledic epidemije izgubljena generacija. »Eno ali dve leti ti ne smeta zaznamovati vsega življenja. Res se mladi v tem obdobju še iščemo, a sem prepričana, da bodo še priložnosti, ko se bomo lahko našli. V tem letu smo denimo morali izbrati fakulteto, se odločiti, kaj bomo delali v življenju. Tudi v težkih časih torej lahko sprejemamo pomembne odločitve. Življenje nam bo še marsikaj prineslo,« se veseli prihodnosti. Vesela je tudi, ker so dijaki začeli kritično gledati na svet, ker so vstali in povedali svoje mnenje ter se družbeno angažirali.
Ne skriva pa, da jo skrbi za vse mlade, ki so se zaradi posledic epidemije znašli v stiski: »Nekaterim je bilo zares težko, znašli so se v osebnih in družinskih težavah, hudo je bilo tam, kjer so starši izgubili službo, kjer se že prej niso razumeli, kjer je prihajalo do nasilja. Za nekatere je bila edina težava šolanja na daljavo priklop na računalnik, medtem ko so imeli drugi resnejše probleme, ne računalnika, ne povezave, ne varnega prostora doma.«
Brez kritičnosti ni napredka
Ko bo svojemu nasledniku predala vodenje dijaške organizacije, mu bo zaželela, naj prisluhne različnim mnenjem dijakov, tudi tistim zunaj njegovega socialnega kroga. »Odprta ušesa in oči za tisto, kar se dogaja okrog nas, so najboljša za širši pogled na svet. Zaželela mu bom tudi, naj bo kritičen. Zagotovo je marsikdaj najudobneje, če nisi, a brez kritičnosti ni napredka, ni izboljšav,« meni. Čeprav jih šteje šele 19, svoje mnenje vedno pove glasno in jedrnato, četudi ima na nasprotni strani mize novinarja televizijskih Odmevov, šolske strokovnjake ali samo ministrico za izobraževanje. »Vedno si želim povedati svoje mnenje, pa ne zato, ker menim, da imam edina prav, temveč da slišim še druge poglede. In mnenja mi ni težko spremeniti, če ugotovim, da se motim,« pripoveduje.
Če bi se imela danes priložnost srečati z ministrico za izobraževanje Simono Kustec, bi ji sporočila, naj se bolj osredotoči na mlade. »Dejala bi ji, naj razmišlja tudi o dolgotrajnih posledicah, ki jih šolanje na daljavo prinaša, in naj bolj posluša mlade. Čeprav smo mladi, smo del tega izobraževanja in sami najbolje vemo, kaj nam ustreza in kaj je za nas muka. Predvsem pa si želim, da bi bilo izobraževanje enakovredno preostalim sektorjem. Če se druge panoge odpirajo, se morajo odpreti tudi šole. Mladi smo tisti, ki bi se morali najbolj razvijati, da postanemo izobražena generacija, ne pa da ostajamo doma, medtem ko se rešuje gospodarstvo. Velikokrat sem že rekla, da je reševanje gospodarstva kratkotrajna rešitev, medtem ko je izobraževanje tisto, ki zagotavlja dolgotrajni napredek,« je suverena glede sporočila v sam vrh slovenskega šolstva.
Tudi zato je zgodbe mariborskih dijakov, ki so morali na sodišče, spremljala z veliko mero grenkobe. »Ni se nam zdelo pravično. Dijaki smo glas razvoja, poguma in razuma. Razumem, če bi bil to protest proti šoli, a ti dijaki so z vsemi varnostnimi ukrepi, maskami in razdaljo povedali le, da si želijo nazaj v šolo. Skrajno neprimerno se mi je zdelo, da so bili sploh poklicani na sodišče, in na to smo v dijaški organizaciji tudi opozorili,« pripoveduje danes, ko se je zgodba po zaslugi razumnih sodnikov dobro iztekla.
Iz naravoslovke postala opazovalka družbe
Pripoveduje, da je iz osnovne v srednjo šolo prišla kot čista naravoslovka. Doma z Ljubljanskega barja, obkrožena z naravo, pticami, črički in žabami, je danes vse drugo, le naravoslovka ne več. Prikima, da je to tudi zasluga učiteljev, ki so v njej videli različne potenciale in ji odpirali možnosti in priložnosti. »Ko sem na koncu šolskega leta razmišljala, zakaj sem profesorjem res hvaležna, sem odkrila, da zato, ker je bil vsak nekomu mentor, ker je vsak nekoga spodbujal. Nismo vsi za vse, s profesorjem fizike recimo res nisva imela veliko skupnih zanimanj, sem bila pa zato deležna spodbud profesorice za zgodovino in profesorja za sociologijo. Učitelji lahko odločilno zaznamujejo prihodnost mladih,« ugotavlja.
Ko je razmišljala, kakšna bo njena poklicna pot, se je v zadnjem trenutku odločila za študij prava. »Želim si, da bi si vsaj vsake toliko časa po vrnitvi iz službe domov lahko rekla, da sem naredila nekaj dobrega. Pri pravu vedno vidimo le izstopajoče razvpite primere, sama pa menim, da je pravnik nekdo, ki razrešuje spor, pa naj bo še tako minoren. In to v družbi potrebujemo,« razmišlja.
Pogovarjali smo se v dneh pred praznikom naše države. V duhu prava in sprave ji je zaželela veliko novega razvoja, solidarnosti in razumevanja. »Želim si druženja generacij, ne mislim, da bi morale vse imeti enako mnenje, želim pa si, da bi se našle na neki sredinski poti razumevanja,« je zaključila.
Srečno, Maja, srečno, maturantje, srečno, Slovenija!
