Medtem ko so prodali Mercator, Pivovarno Laško, Fructal, Radensko, Kolinsko, Delo in še bi se našlo nekaj podjetij, so s prstom kazali na Ivana Zidarja, predsednika uprave gradbenega giganta SCT. Pa je bil kontroverzni Ivan Zidar, kljub mnogim obtožbam, ovadbam in obsodbam, res toliko slabši od tistih, ki zdaj prodajajo slovenska podjetja madžarskim poslovnežem, podobno kot so jih pred nekaj leti hrvaškim? Težko se je povsem strinjati.
Prijatelji na levi in desni
Ivan Zidar, rojen leta 1938 v vasi Škrabče na Blokah, je bil dejansko izbranec najvišjega vrha slovenske partije. Njegova naloga je bila, potem ko je leta 1971 prišel v gradbeno podjetje Slovenija ceste, združiti še nekaj močnih slovenskih gradbenih podjetij in ustanoviti gradbeniški gigant, ki je lahko tekmoval z najboljšimi na svetu. Dobesedno. SCT, kot se je imenovalo podjetje, potem ko se mu je leta 1980 priključila GP Tehnika, je imel tudi 11.000 zaposlenih. Pod vodstvom Ivana Zidarja so gradili največje objekte po vsej Jugoslaviji in v tujini, predvsem v arabskem svetu. Med Zidarjevimi prijatelji sta bila tako iraški voditelj Sadam Husein (SCT naj bi zanj gradil podzemna zaklonišča in podzemno letališče) kot libijski samodržec Moamer Gadafi. Bolje obveščeni so govorili, da se je Zidar z obema tudi privatno zabaval, zlobneži pa, da je skupaj z njima propadel tudi SCT. Jasno, na veliko veselje konkurence.
A Zidar je imel velike prijatelje tudi v Jugoslaviji in pri nas, pa naj je šlo za manjše šefe v državnih cestnih podjetjih ali Darsu, pa tudi v vrhu slovenske cerkve. Med bivšimi partijci sta bila njegova botra predvsem Ivan Maček in Janez Zemljarič, a njegov osebni prijatelj je bil tudi ljubljanski nadškof, ena najbolj pozitivnih figur sodobne slovenske rimskokatoliške cerkve, Alojzij Šuštar. SCT je res zgradil večino slovenskih avtocest, pa še kopico predorov in viaduktov, a Zidar je bil tudi bogaboječ državljan in SCT je zgradil in obnovil tudi na ducate naših cerkva. Medtem ko ga je predvsem del desnice, ki ima korenine v bivši partiji, hotel pribiti na križ, ga je bolj umirjen del mirno sprejel v svoj krog, celo bolj kot levica.
Podpornik Olimpije
In če v slovenski politiki morda ne bodo preveč žalostni, so med žalujočimi gotovo navijači in nogometaši nogometnega kluba Olimpija, ki mu je Ivan Zidar dolga leta predsedoval. Pa tudi plačeval takrat visoke plače zvezdnikov, ki so iz vsemogočne jugoslovanske nogometne lige prestopili v veliko manj ambiciozno slovensko nogometno ligo. SCT, ki je bil nekaj časa tudi na majicah kluba, in Zidarjevi nogometaši si še vedno lastijo rekord v slovenski ligi, ko so prvo leto v sezoni 1991/1992 premagali Jadran iz Dekanov s kar 12:0. Olimpija je bila pod Zidarjevim predsedstvom na začetku, takoj po osamosvojitvi, štirikrat prvak Slovenije. Potem pa se zdi, da se je Zidar utrudil in kasneje tudi zaradi vse višjih finančnih zahtev klub zapustil.
Konec njegove kariere je bil povezan z obtožbami, ovadbami, obsodbami in vse težjim zdravstvenim stanjem. Ivan Zidar je kot predsednik uprave SCT in kot predsednik Olimpije živel burno, kljub letom ni nikoli izpustil priložnosti za zabavo, boljši poznavalci slovenske gospodarske scene pa celo menijo, da ga mlajši direktorji v tej disciplini niso in ne bodo nikoli ujeli. A kot rečeno, takšno življenje zahteva žrtve. Pa vendar. Zidarjev SCT je zaslužen za to, da smo v Sloveniji dobili avtocestni križ. Zidar je nekoč neskromno izjavil: »Avtocestni program je edina stvar v novi slovenski državi, ki je resnično uspela.«
