Po daljšem premoru, ki mu je delno botrovala epidemija, delno pa prenova dvorane v stavbi Mestnega doma, se znova odpira tudi Šentjakobsko gledališče. In to še ravno ob pravem času, da bo lahko najstarejše ljubiteljsko repertoarno gledališče v tem delu Evrope primerno obeležilo stoletnico delovanja; ustanovljeno je bilo namreč 12. decembra 1920, svojo prvo »pravo« predstavo pa je – po peščici manjših dogodkov – pripravilo 9. junija 1921. To je bila uprizoritev drame Pelikan Augusta Strindberga, ki jo bodo natanko sto let pozneje ponovno uprizorili v sredo, s tem pa tudi na najboljši mogoč način zaznamovali visoki jubilej.
Poklon stoletni zgodovini
V preteklih sto letih je Šentjakobsko gledališče pripravilo okoli 600 premier ter odigralo več kot 12.000 ponovitev predstav, med temi je bilo približno sto krstnih uprizoritev ter več kot 170 del slovenskih avtorjev. Teater se je ves ta čas gibal na meji med ljubiteljskim in profesionalnim; v njem tako tudi danes delujejo pretežno poklicni režiserji, scenografi, kostumografi in drugi gledališki ustvarjalci, le igralsko jedro sestavljajo navdušenci, ki so si pač izbrali druge poklicne poti. Društvo ima trenutno okoli 140 članov. »Sto let neprekinjenega delovanja je dosežek mnogih generacij, ki že kot tak dela to gledališče za nekaj posebnega,« pravi direktor Šentjakobskega gledališča Milan Golob. »Edino obdobje, ko v njem ni bilo predstav, je bil pravzaprav tisti čas druge svetovne vojne, ko ni bilo dovoljeno izvajati kulturnih dogodkov v slovenskem jeziku.«
Ravno v jubilejni sezoni pa jim je načrte prekrižalo zaprtje kulturnih ustanov; program ob obletnici so morali zamakniti, na prihodnjo sezono so nazadnje prestavili tudi izvedbo repertoarja letošnje sezone, ki ga je umetniška vodja, dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft zasnovala kot poklon zgodovini in duhovnemu izročilu tega gledališča. Njegov del je sicer tudi Strindbergova družinska drama Pelikan, ki jo bodo premierno uprizorili prihodnji teden – torej na isti dan, kot so jo prvič odigrali pred sto leti. »Mnogim se mogoče zdi, da je Pelikan igra, ki je v današnjem času preživeta, toda sama sem bila prepričana, da bi jo bilo dobro postaviti znova, seveda na sodoben način in pa s sodobnimi poudarki,« pojasnjuje svojo izbiro Mojca Kreft.
Tudi simpozij in zbornik
Režiser Mare Bulc, ki »zna poskrbeti za nova branja in sveže poglede«, je bil po njenem mnenju prava izbira za to nalogo. »Predstavo smo iz znanih razlogov pripravljali skoraj leto dni, sicer z občasnimi prekinitvami, in lahko rečem, da sem z doseženim zadovoljen,« pravi Bulc, ki je kot zanimivost omenil še, da so zasedbo izbrali z avdicijo, saj so želeli v predstavi podčrtati njeno glasbeno oziroma pevsko razsežnost (avtorsko glasbo je prispevala Polona Janežič).
Po obdobju zaprtja jim ambicij ne manjka, dodaja Golob, kajti prenovljena dvorana jim v tehničnem pogledu omogoča veliko ugodnejše ustvarjalne pogoje kot prej, boljšega razgleda ter precej udobnih sedežev pa bodo veseli tudi obiskovalci. Pelikanu bo od jeseni naprej sledilo še pet premier, ki so bile načrtovane za letošnjo sezono, septembra bodo predstavili spominsko monografijo s fotografijami njihovih igralcev, sledil bo še dvodnevni simpozij, ki ga pripravljajo v sodelovanju z ZRC SAZU. »Simpozij bo tudi znanstveno obeležil stoletnico, na njem pa bo sodelovalo približno dvajset znanstvenikov in raziskovalcev, ki se bodo posvetili premisleku položaja Šentjakobskega gledališča v slovenskem gledališkem in kulturnem prostoru skozi zgodovino,« pojasnjuje dramaturg Rok Andres, eden od vodij simpozija. Proti koncu leta bo izšel še obsežen zbornik z vsemi znanstvenimi prispevki.
