Kritika predstave Mati v ljubljanski Drami: Groteskni družbeni ples
Prva slovenska uprizoritev Witkiewiczeve igre Mati (1924) v režiji Juša Zidarja do te »avantgardistične družinske drame« pravzaprav pristopa na dva načina hkrati. Prvi je seveda tisti »klasični«, pri katerem predloga vsaj praviloma pomeni temeljno (besedilno) partituro, iz katere izhaja postavitev; drugi pa je »avtorski«, v katerem izvorni tekst ponuja zgolj neko idejno-estetsko izhodišče, osnovni okvir, ki se ga v ustvarjalnem procesu nato širi, gnete, razvija in nadgrajuje z dodatnimi perspektivami. Zanimivost te predstave je nemara v tem, da ji uspeva vsaj skozi prvo polovico precej uspešno prepletati oba pristopa, ko pa se tehtnica sčasoma izrazito nagne k slednjemu, »snovalnemu« načelu, to celoti ni nujno v prid.
Predstava Mati ponuja Witkiewiczevo groteskno družinsko dramo kot nekakšno igro v igri, kot del »cirkusa realnosti«, ki ga na velikem odru Drame izvajajo nastopajoči. (Foto: Peter Uhan)
V začetnem delu tako uprizoritev dokaj zvesto sledi besedilu, ki ga je pozorno in jezikovno okretno prevedla Darja Dominkuš. Razpira torej...
»Ne tako divje, tovariš!« reče hladno Daša (Nataša Barbara Gračner) svojemu možu Glebu (Marko Mandić), ki plane po njej, ko se po nekaj letih vrne iz...