Gre za izbiro, ki je po eni strani presenetljiva, po drugi pa najbolj logična. Ancelotti, ki bo čez devet dni dopolnil 62 let, je pač nogometni gospod, kakršnih je v nogometnem svetu dandanes malo. Gre za strokovnjaka, na katerega so se v vsakem »velikem« klubu, v katerem je deloval, uspehi kar lepili, za človeka, ki je z Milanom uspehe dosegal že kot igralec in dobro ve, kako je treba ravnati z največjimi nogometnimi zvezdami. Ni tiran, ki bi energijo trošil za dretje nad igralci, prav tako je večinoma izredno miren med tekmo, saj zagovarja tezo, da igralcem večino stvari razloži na treningih, pred tekmo in med polčasom. Tako ni čudno, da o njem z izbranimi besedami govorijo prav vsi, s katerimi je sodeloval, za najboljšega trenerja v karieri sta ga označila tudi velikana, kot sta Cristiano Ronaldo in Zlatan Ibrahimović.
Ob vsem naštetem tako morda ni tako nenavadno, da je manj uspehov Ancelotti dosegel v zadnjih dveh klubih, v Napoliju in Evertonu, torej takšnih, ki napadata bolj iz ozadja. V tistih, s katerimi je bil v vlogi favoritov v vseh tekmovanjih, pa je to, kar se je od njega pričakovalo, tudi vselej zagotovil. Z Milanom (dvakrat) in Realom Madridom, ki ga je vodil že v sezonah 2013/14 in 2014/15 in mu v prvi sezoni zagotovil znamenito »la decimo«, tudi skupno tri naslove evropskega klubskega prvaka, kolikor jih imata ob njem le še Zinedine Zidane z Realom in Bob Paisley z Liverpoolom. Ob tem pa Ancelottiju ni enakega, ko beseda nanese na naslove državnih prvakov. Kot edini trener v zgodovini se namreč lahko pohvali z lovorikami iz kar štirih izmed petih najmočnejših evropskih prvenstev, Italije (Milan), Anglije (Chelsea), Francije (PSG) in Nemčije (Bayern). Edini naslov, ki mu je spolzel iz rok, je bil prav španski, zdaj pa bo torej dobil novo priložnost, da osvoji tudi tega.
